• 6.11 2006 •

Romi so ljudstvo z drugega planeta. Trditev je le na videz huda in šovinistična, neresnična zanesljivo ni. Na marketinškem planetu Zemlja, kjer je osebna lastnina najsvetejša vrednota, zanje pač ni prostora. Naša civilizacija se je razvila najprej z delitvijo dela, nato pa lastnine. Ta se je skozi tisočletja prisvajala z ropi in vojnami, z nasiljem in prevarami vseh vrst. Pobijanje, požiganje, posiljevanje, čeprav ti prizadeti niso prav nič hudega storili, še nameravali ne, je na tem planetu legitimna aktivnost za redistribucijo privatne lastnine in interesov. Forme izgovorov in opravičevanj roparskih pohodov so se v zgodovini spreminjale in razvijale, vendar svoje prave narave niso prekrile. Ahajci so razdejali (in oropali) Trojo na drugem koncu morja, bojda zaradi lepe Helene, ki je s trojanskim princem ušla. Križarji naj bi Kristusov grob osvobajali, Hitler pa je za svoje übermenschevsko ljudstvo le Lebensraum potreboval. Da so mu bili pri tem Židje in Romi v napoto, je bil pač kolateralen efekt. Mongoli in Turki za svoje roparske pohode, od katerih so živeli, niso iskali izgovorov. Bush pa se je zapletel v novo izgubljeno vojno zaradi strahov, ki jih ni. No, vsaj nafta zaenkrat priteka.
Civilizacija pa se je razvijala, odkrili smo znanost in tehnologijo, množično produkcijo, marketing, delnice in demokracijo. V tistem delu sveta, ki naj bi bil drugemu za vzor, je lastnina dostopna vsakomur. Prav vsak si lahko pridobi svoj delček lastnine, ki bo temelj njegovega družbenega položaja. Pravna država jo varuje bolj kot nedolžnost in zdravje otrok, varnost življenja ali preživetje planeta. Množična proizvodnja daje delo, zaslužek in kupno moč, ki spodbuja potrošnjo vedno cenejših dobrin, katera poganja naprej perpetuum mobile naše blaginje. Delati, proizvajati, menjavati, služiti, trošiti in imeti je civilizacijska obveznost, na kateri naš svet stoji.
Romi se te nore igre ne gredo. Nikoli se je niso šli. Privatna lastnina je za njih breme. Ne potrebujejo biznisa, ne delnic, ne nepremičnin. Ne razumejo potrebe po postavljanju, po velikih praznih hišah, dragocenih toaletah in prilaščanju tujega dela. Delo nasploh jih ne zanima posebej. Vsaj ne več, kot je potrebno za preživetje. Marsičemu se odpovedujejo, da lahko živijo po svoje, na svobodi in zraku. Vendar nikogar ne obremenjujejo z bedo življenja, za katero so se odločili. V vse bolj odtujenem, civiliziranem in zaprtem svetu je vsaj tistim, ki se ne »poturčijo«, vedno težje preživeti. Izrinjeni na rob in zaničevani so obsojeni na jezo, na milost in izginotje. Noben košček tega planeta, se zdi, ni več primeren zanje. Vsak pedenj je od nekoga in le še vprašanje časa je, kdaj bodo tudi ptice dobile prepoved postajanja na tuji posesti.
Seveda pa ambivalenten romski odnos do lastnine straši tiste, ki ne morejo brez nje. Čeprav ni nobenega dokaza, da bi bilo v primerljivi socialni skupini Slovencev, Hrvatov ali Madžarov manj pohlepa in kriminala kot med ljudstvom, ki ima raje pesem kot obveznost, raje čustva kot ratio in raje biti kot imeti. Kakorkoli, v naš vzorec ne pašejo. Naj črički še tako lepo godejo, mravlje jih bodo že v red spravile.
E. T. go home?