DELO 4. 11. 2006

Generacija, ki ji pripadam, je imela srečo (?), da je doživljala avtomobil v vseh njegovih historičnih fascinacijah.
Najprej je bil avto za nas tehnološko čudo. Sediš in se pelješ, obračaš volan in zavijaš, pritiskaš pedale in pospešuješ ali zaviraš. Neverjetno! To, kar je danes za vsakega smrkolina samo po sebi umevno, tako kot sonce, ki vsak dan vzhaja, je bilo za nas čarovnija. Ko si prvič sedel za volan, obrnil ključ, zaprl zrak in potegnil za zaganjač in je mašina zarohnela, si bil vedno znova srečen. Pravzaprav je bil vsak zagon avtomobila še zelo dolgo uspeh in zadovoljstvo. Takrat se je bilo treba z avtom ukvarjati, moral si ga poznati, ga največkrat kar sam popraviti, imeti odnos do njega. Bolj kot o znamkah in performancah se je takrat govorilo o defektih, preluknjanih gumah in domiselnih popravilih. Avtomehaniki so bili carji in znanstvo z dobrim mojstrom je bilo vredno več kot danes z jasnovidnim borznim brokerjem.
Druga fascinacija je bila ekonomska. Ko so prišli na trg prvi avtomobili iz kragujevške Zastave, je stal, dobro se spominjam, fičko (zastava/fiat 600) sto mojih takratnih plač. Le kako naj kdajkoli v svojem življenju prihranim za avto, ko pa že tako ali tako komajda pridem skozi mesec? A življenje se ni dalo. Nekaj zaradi potrošniških kreditov in vsako leto višje inflacije, nekaj zaradi prekupčevalske domiselnosti (tri leta rabljen avto je bil zaradi premajhne ponudbe in prevelikega povpraševanja vreden več kot nov), nekaj pa po nerazumljivi izkušnji svinčenih časov, da smo vsemu navkljub vsako leto bolje živeli, smo se nekako drug za drugim pregrebli do prvega avtomobila, naprej pa je, še sami ne vemo kako, že nekako šlo. Le takšnega za sto plač ne bom imel več nikoli.
Tretja fascinacija je psihološka. Kaj pravzaprav kupujemo z avtomobilom. Kaj je v deželi brez kilometra avtoceste, s skoraj brezplačnim sindikalnim (K-14!) počitniškim prevozom po železnici, organiziranim in cenenim javnim prometom in zastonjskim prevozom v službo in nazaj avtomobil takrat pomenil človeku? Svobodo! Ko smo v začetku sedemdesetih v tedanji prvi jugoslovanski oglaševalski agenciji kreirali oglaševalsko akcijo za novo zastavo 101, smo na prazno ulcinjsko plažo postavili mladega čelista, ki je igral in igral, melodija Beethovnove sonate je hrepeneče plula do obzorja, avtomobil brez voznika pa se je po vijugasti črti med kopnim in morjem počasi pripeljal do njega in se mu nežno kot pes stisnil h kolenu. Zvestoba! Vseh trideset tisoč avtomobilov, ki so neprodani čakali na tovarniškem dvorišču, je šlo za med.
Danes ni nič več tako, kot je nekdaj bilo. Danes, ko se do čisto zadnje vasice pripelješ po asfaltu, vožnja zunaj cest pa je prepovedana, so moderni veliki in dragi terenski avtomobili. Kot pravi Žižek, zato, da z njimi kažemo svoj kakor neformalistični, svobodni in izzivalni odnos do sveta. Sam bi seveda imel ugleden beemve, audi ali mercedes, če se ne bi bal, da mi ga bodo ukradli, in če se ne bi v perfektni nemški mašini z visokimi boki počutil kot v bojnem messerschmittu. Tudi štirikolesni pogon bi na slovenskih spolzkih cestah prav prišel, a ga razen pri subaruju dobiš le v najdražjih različicah. Toyota je zanesljiva, a nekako dolgočasna, le prius kot kaplja v morje demonstrira svojo (in tvojo) drago okoljevarstveno zavest. Renault je v redu, a ga ima že vsak, peugeot je preveč »in«, citroën pa razvaja s skoraj nespodobno komoditeto.
Še nikoli nam ni bilo tako težko izbrati avtomobila.