• 30.10. 2006 • 

Pročelja, fasade stavb so lice mesta. Stroge, urejene in puste ali razigrane, vesele in radožive. Bahate in ponosne ali skromne in ljubke. Če greš po Miklošičevi, hodiš mimo artdecojevsko nališpanih, včasih malo ostarelih, včasih spet pomlajenih gospodičen. Na Gosposvetski se avstrijsko vojaško kurbišče nastavlja oholemu levjemu povzpetniku, naprej proti Celovcu pa se za plastično tančico sramežljivo skrita pivovarna spogleduje z nasproti ležečim ofucanim hangarjem nekdaj imenitnega športnega slovesa. Parlament, ki je bil nekdaj skupščina, z velikimi svetlimi okni govori o svoji odprtosti, z lepim realsocialističnim portalom pa o svojem predikatu. Nikoli dorasli stolpnici na drugi strani odkrito razkazujeta svojo konstruktivistično racionalno, nezlagano zasnovo, z nakazano višino, materiali in obliko kažeta ambicijo in zanos, z amputiranostjo pa streznjenje in realnost. Povsem druga je govorica novih steklenih pročelij, v katerih vidiš le sebe in odsev okolja, kaj se za njimi skriva, pa ostaja očem prikrito.

Kadar so včasih obnavljali fasade, je bil velik cirkus. Gradbeni odri, praviloma še leseni, so bili lepo odprti, nezakriti in so mimoidočim ponujali lep razgled na dogajanje na njih, na lenuhe in tiste druge, na to, kar se dogaja in kar se ne. Pozneje so jih začeli prekrivati z ostudnimi žaklovinastimi zavesami, le nekakšni plastični rori, po katerih so stresali odpadni material na kamione, so štrleli iz njih. Potem pa se je zgodil marketing in celotno fasado večnadstropnega bloka v centru mesta je prekril oglas. Od pritličja do šestega nadstropja se razteza obraz lepotice, ki bi nam rada prodala šminko ali maskaro za trepalnice. Pravzaprav niti tega ne vemo, ali je za oglasnim mastodontom gradbišče ali pa si lastnik poslopja le z oddajanjem fasade služi denar. Če te zanese pot na vzhod, v Kijev, Petersburg, Varšavo, nekam v tiste kraje, presenečen ugotoviš, da so mesta izgubila obraz. Namesto bahavih pročelij nekdaj ponosnih palač in bogatih poslopij v na novo cvetočih prestolnicah se raztezajo po njih velikanska telesa in obrazi manekenov in manekenk, katerih podobe so prekrile mesto, da bi nas prepričale o imenitnosti instantne kave, športnih copat ali komaj opaznih nedrčkov. Namesto po mestu z zgodovino in ponosom hodiš po velikanskem lunaparku strašljivih reklamarskih podob.

Potem ko so množični mediji zašli v škripce in so se na sceni pojavile na eni strani brezplačne elektronske komunikacije, na drugi pa na novo ustvarjalni medijski načrtovalci, se je oglaševanje razlezlo po medmrežni pajčevini, ki je obvila svet, in razlilo po ulicah, hodnikih, celo straniščih. Pravzaprav ni več prostorčka ne na nebu ne na zemlji, kjer bi te ne mogla pričakati reklama. Veliko nagrado kanskega festivala je odnesel tajski reklamar, ki je na svoj servisni avto pripel ogromne balone v obliki nanj drvečih grozečih raket, česar pač ni bilo mogoče spregledati. Na rešetkah cestne kanalizacije so sklenjeni (plastični) prsti zapornikov Amnesty International. Na stranišču zreš iz oči v oči v podobo nekoga, ki bi te rad celo v trenutku, ko imaš povsem drugo okupacijo, o nečem svojem prepričal. Na prehodu za pešce ležijo prekrita trupla povoženih otrok. Sredi mestnega trga je iz zemlje pogledal z reklamo popisan vagon podzemne železnice. Izpod parkiranega avtomobila štrlijo noge nekoga, ki bi ti rad prodal športne copate. Nobene možnosti ni več, da bi se skril. Povsod te najdejo.

Dokler se je oglaševanje bolj ali manj zložilo v množične medije, so ti prevzemali odgovornost zanj, samoregulativa pa je imela transparentno možnost kontrole. Danes ni nikogar več, ki bi imel pregled, kaj kdo kje koga kako nagovarja. Samo vprašanje časa je, kdaj bomo vsi skupaj imeli nadlegovanja dovolj in bo ogorčena javnost zahtevala ukrepe.

Za začetek. Čigava je podoba mesta, čigav je zrak, ki ga dihamo, kdo lahko zakrije razgled skozi okno, čigava so tla, po katerih hodimo, drevesa v parku, nebo nad Berlinom? Ali lahko kar tako prebarvaš kravo v oglasno sporočilo? Svet okrog nas je naša dobrina, ali jo res lahko zaserje prav vsak, ki pride mimo? In če že, na čigav račun? Kdo mu bo izstavil račun in komu bo plačal, da nam je pokvaril pogled in podobo našega sveta.