• 23.10. 2006 • 

Počni, kar hočeš, samo v politiko se ne mešaj. Politika je kurba. Stara mama je bila globoko verna in iz njenih ust nisem slišal nespodobne besede, a če je šlo za politiko, se ni mogla zadržati. Izkusila je avstroogrsko, italijansko, starojugoslovansko, nemško, ustaško in novojugoslovansko, a mnenja o politiki in njeni naravi ni spremenila. Gledala je, kako lomi pokončne in gladi upogljive, kako ugonablja svoje in podkuplja tuje, kako laže, kako krade, kako manipulira. Novoslovenske različice res žal ni dočakala, a ne vem, če bi si premislila.

Leto in pol smo se pretvarjali, da vladamo. Namesto tega smo noč in dan lagali. Ničkolikokrat smo prebrali in slišali citat madžarskega ministrskega predsednika, ki je dvignil protestnike pred parlament, a nam nekako ni bilo jasno, kaj je pravzaprav hotel, zakaj se mu je bilo treba samemu postavljati na pranger. No, za primer, kako so drugi pokvarjeni, je marsikomu prav prišel. Šele Dušan Jovanović nam je v svoji zelenopični izpovedi odprl oči. Preostali del citata so nam pač previdno zamolčali. Če bomo naredili to, kar je treba, sem z vami, če ne – si izberite drugega človeka, je zagrozil Ferenc Gyurcsany, ki se je odločil, da se politične kurbarije ne gre več.

V marketingu velja znana maksima, da kratek čas lahko nateguješ veliko ljudi, dolgo časa ti verjame le malo ljudi, veliko ljudi pa dolgo časa ne moreš voditi za nos. Malokaj je tako škodljivega kot dobra promocija slabega izdelka. Ljudje skupaj imajo veliko časa. In neverjeten spomin. Res, nimajo radi, da se jih nateguje. Pravzaprav je neverjetno, od kod tisti aksiom, ki ga vsi politiki zvesto ponavljajo (ja kaj pa naj bi drugega?), da imajo volivci vedno prav? Normalna distribucija pameti je pač od gospoda Gaussa naprej takšna, da je največ povprečne in podpovprečne in bistveno manj nadpovprečne. Po intelektualni ravni predvolilnih propagandnih nagovorov sodeč se naši politiki tega kar dobro zavedajo. Profesionalci so.

Kdor bi rad glasove šankpolitikov, ki s pestjo tolčejo po pultih, ko se pridušajo ob pravi ali napačni potezi svojega kandidata, pač ne sme biti mevža. Četudi ga kdaj polomi, čeprav ga zasačijo z roko v malhi in z nepravo gospodično v postelji, se ne sme zmesti. »You stupid women,« nadere gostilničar René svojo madame Edith, kadar ga spet najde v objemu pohotne natakarice. Take imajo najraje. Take volijo.

Če računaš na tiste, ki ne marajo čefurjev in taspodnih, da o istospolnih usojencih niti ne govorimo, moraš pač sam pokazati, kaj si misliš o njih, komu bi dal svojo hčer in koga bi sprejel za soseda. Če zbiraš glasove domobranskih sinov in vnukov, boš partizane zmerjal z morilci, če bi rad imel na svoji strani dediče partizanskih borcev, boš pač ponavljal, da so bili oni drugi izdajalci. Če bi imel rad podporo s prižnic, boš šel k maši, četudi še pri obhajilu nisi bil. Če hočeš podjetnike, se prodajaš za liberalca, če bi pa rad na evropski stolček, se prilizuješ Dunaju. Če bi rad obsedel na svojem, greš na kavo k Sanaderju, če … Ko je oni dan na nacionalni televiziji doktorica Rosvita Pesek spraševala ljubljanske županske kandidate, kakšna da je njihova strankarska preteklost, se je izkazalo, da se po novodobni slovenski politični maniri menja politične barve kot umazane gate. Po potrebi pač.

Sicer pa, da ne bo nesporazuma, prostitucija je po volji poslancev v tej državi legitimna pridobitna dejavnost.