• 16.10 2006 • 

Dejstvo, da imamo ljudje bolj ali manj enake ali vsaj podobno velike riti, je v »pravičniški« socialistični družbi vodilo k sklepu, da naj bi imeli tudi približno enake plače. Tako se tudi takratne plače, osebni prejemki se je reklo, niso med seboj razlikovale bolj, kot se v praksi razlikujejo velikosti naših sedal. Kriteriji razlikovanja so bili seveda objektivni in cele mesece so zasedale delavske komisije ter primerjale fizične napore tajnic in rudarjev ter stresne bolečine policajev in zdravnikov. Na koncu je bil dober tisti direktor, ki si je pri svojih samoupravljalcih izboril več kot dve povprečni ali tri, morda celo štiri minimalne plače svojega kolektiva. Ker pa so naši umni vodje vedeli, da človek ne živi samo od kruha, so poskrbeli za mnoge nematerialne ali na pol materialne spodbude, od udarniških značk in prehodnih zastavic do medalj reda dela s srebrnim vencem (teh je bilo največ), prikritih predpravic pripadnikov nomenklature in uvrstitve na prednostne kadrovske sezname. Vsi smo bili enaki, le nekateri malce bolj. Tudi velikih materialnih zlorab ni bilo, saj lastništvo, če si lahko koristil skupno lastnino, niti ni bilo potrebno. Delovno ljudstvo se vozi v mercedesih po svojih predstavnikih, je obrazložil Ježek.

Potem pa naenkrat nič več ni bilo tako, kot je nekoč bilo. Lastnina je postala sveta, plače prikrite, razlike med njimi pa nekajkrat večje. Najtežje je bilo z novim načelom, da plača ni odvisna ne od kapacitete posameznikove riti, niti ne od objektivnega delovnega prispevka, temveč predvsem od tržne cene njegovega dela. Zakaj naj bi lastnik plačeval svojemu delavcu več, kot bi za enako delo plačal na trgu? Odgovorov je v teoriji precej, v praksi pa velja, da je pač odločilno razmerje med močjo kapitala in sindikata. Nekaj pa velja tudi usedlina samoupravnih socialističnih vrednot v zavesti ali podzavesti večine od nas.

Kakorkoli, plače uspešnih predsednikov uprav so danes tudi do dvajsetkrat, morda celo večkrat večje od najnižjih v isti družbi. Včasih je res težko razumeti zakaj. Po kakšnih merilih, s kakšnimi argumenti? Najtežje gre po grlu resnica, da naj plača menedžerja ne bi bila poplačilo, nadomestilo, refundacija za njegovo vloženo delo, temveč tržna cena, po kateri je pač njegov angažma možno dobiti. Tako kot pri nogometnem trenerju, košarkarskem zvezdniku ali pop zvezdniku. Tudi Schumacherjeva ali Ghosnova plača se zdi smrtnikom nerazumno visoka, a pri Fiatu, Renaultu (in Nissanu) delničarji vedo, koliko sta za njih vredna. V bistvu gre za naložbo, ki naj bi se družbi povrnila z učinki njegovega dela. Kreativni direktor dovolj uspešne evropske oglaševalske agencije je vreden vsaj pol milijona evrov letno, če seže višje, pa še nekajkrat več. Nobenega centa mu ne podarijo. Lee Iacoca je nekoč sicer prevzel vodenje zafuranega Chryslerja za en sam dolar letnega plačila, a je bil pozneje, ko ga je spet spravil nad vodo, večmilijonkrat poplačan. Seveda se lahko zmotijo, lahko ga preplačajo, morda jih razočara, a prav tako lahko ga tudi naženejo. Morda se v tranziciji vrednostne sodbe še malce mešajo, a vsaj v principu naj izjeme ne bi zanikale pravila.

Pa kaj bo človek s toliko denarja, saj več kot enega zrezka ne more pojesti, v dveh posteljah pa vsaj hkrati tudi ne more spati? Pravilo, ki v tranzicijskih družbah zares še ni absolutno, je, da menedžerji svoje presežke praviloma vlagajo nazaj v družbe, ki jih vodijo, s tem pa se kapital le redistribuira v roke kompetentnejših lastnikov. Od kod sicer pa naj bi se privatna lastnina, ki je v kapitalizmu ključna vrednota in ki naj bi najuspešneje poganjala naprej gospodarski ustroj, sploh generirala?

Naša nova oblast, ki je najprej zamenjala vse narobe obarvane menedžerje pod njeno oblastjo, potem pa tapravim postlala z lepimi, praviloma višjimi pogodbami, pozna tudi drugačno stimulacijo. Daj Bog, da imo, pa nemo, kolnejo v Srbiji tistega, ki bi mu do konca zagrenili življenje.