• 13.11. 2006 • 

Romuni so evropski Cigani, pravi prvi. Romuni so evropski Brazilci, reče drugi. Romuni so evropski fenomen, zapiše tretji.
Čeprav objektivnih meril bede pravzaprav ni, so bili Romuni, kar se tega tiče, v Ceaucescujevih časih zanesljivo v evropskem vrhu. A ker ima vsako zlo svoje dobro, danes pod Karpati ni razočaranih. Iz enakosti absolutne revščine in nesvobode so prešli v neenakost počasi razvijajoče se blaginje in na novo odkrite osebne svobode. Nihče ni na slabšem, vsi so, eden bolj, drugi manj, na boljšem in od tod najbrže tudi tisti za slovansko dušo prav neverjeten optimizem, ki veje od naših nekdanjih vzhodnih sosedov.
Seveda ima tudi genetska zasnova nekaj vmes. Slovanske krvi je v romunskih žilah bojda še najmanj. Po jeziku in zgodovini so Romani, po temperamentu Romi, po slovesu Drakule. V socialističnih časih so se izobrazili in naučili jezikov, v kapitalizmu so se razživeli. Med seboj se menda zagrizeno spopadajo, navzven so prijazni, kooperativni in navdušujoči. Le tiste slovanske melanholije in vdanosti v usodo ne poznajo.
Na pravkar minulem oglaševalskem festivalu Zlati boben so že drugič zapovrstjo osvojili zlato vrtnico, nagrado za najuspešnejšo oglaševalsko agencijo štiristomilijonske Nove Evrope. Le od kod od nikoder prebujena ustvarjalnost in domišljija, ki odmeva po kontinentu? Adrian Botan, veliki zmagovalec portoroškega Bobna, pravi, da je to v veliki meri posledica hitro rastočega dvaindvajsetmilijonskega visoko konkurenčnega trga. Morda, vendar so poljski, ukrajinski, ruski trgi večji, pa njihovi kreativci v tekmi z romunskimi izgubljajo sapo.
Drugi Botanov razlog, velika popularnost oglaševalskega poklica med mladimi in v družbi nasploh, ne more biti dovolj. Le nekaj let tega je bila tudi v Ljubljani fakulteta z največ vpisanimi bruci tista, ki naj bi vzgajala komunikologe in oglaševalce.
Prepričljivejši se zdi argument, da vso državo na pragu Evropske skupnosti preveva samozavest nove uspešnosti in optimizma, kakršna je nekdaj tudi slovenske nogometaše popeljala na evropsko in svetovno prvenstvo. Predvsem pa se Romuni ne bojijo lastnih idej, ne oponašajo in se ne sramujejo svojih korenin. S prav neverjetno prisrčno in odkrito ironijo prepletajo svoje tradicionalne zgodbe in podobe s povsem konkretnimi nagovori tretjega tisočletja. Od Dobrih vil Mihe Hočevarja naprej na Slovenskem česa podobnega nismo več zmogli. Sploh pa za dobro zgodbo, za prepričljiv nagovor, za sporočilo besede niso vedno potrebne. Tako kot brazilski kreativci na drugi strani Atlantika obvladajo ob Črnem morju vizualno kreativnost. Slika lahko pove več kot tisoč besed.
Morda se življenje in usoda res dogajata v valovih. Le kadar se zvezde in vetrovi, pesem in moč ujamejo v ples, se kolo zavrti. Slovenija je bila pravzaprav prva, ki so jo naprej ponesli navdušenje, samozavest in optimizem. S štirimi milijoni pridnih rok se nam ni bati samostojne prihodnosti! Še Srečko in Zlatko sta se razumela. Bili smo najuspešnejša mlada nogometna nacija na planetu. Futura je bila štirikrat najboljša oglaševalska agencija Nove Evrope, sprejeli so nas v EU, Nato in koalicijo voljnih. Za nami so se razpeli Poljaki, Čehi, Romuni. Prihajajo Balti, Finci, Makedonci …
Barčice, ki jih nosi veter, premetavajo valovi, dviguje plima in spušča oseka. Velike zaresne ladje gredo naprej na lasten pogon.