• 1982 •

Vsaka informacija, pri kateri ima tisti, ki jo razpošilja, večji interes od tistega, ki naj bi mu bila namenjena, je v bistvu propaganda. Če je ta interes ekonomske narave, potem je tudi propaganda, ki jo ta interes opredeljuje, ekonomska.

V tržno planskem samoupravno organiziranem gospodarskem sistemu, kakršnega smo zasnovali, je za družbeno potrebno priznano samo tisto delo, ki se kot takšno potrdi na trgu. Drugače povedano, delavci dobimo plačano samo tisto delo, ki ga, realiziranega v proizvodu ali storitvi, trg sprejme in potrošniki kupijo. Če je tržišče torej nekakšen permanenten referendum, na katerem potrošniki z nakupnimi odločitvami odločajo o družbeni upravičenosti v posamezen proizvod vloženega dela, potem imajo delavci, katerih delo je tako na družbeni preizkušnji, seveda živ interes, da potrošnike, volivce, ki bodo odločali o plačilu ali neplačilu njihovega dela, informirajo o kvalitetnih prednostih, različnostih in posebnostih v proizvodu realiziranega dela.

To pa razumljivo velja le, če tržišče funkcionira, če je ponudba blaga vsaj tolikšna, da omogoča kakršnokoli izbiro, če je komunikacija od proizvajalca do potrošnika prosta in je v potrošnikovem imenu ne usmerja nekdo drug, in če tako tržišče tudi v resnici opravlja svojo ključno funkcijo, stimuliranje dobrega in selekcioniranje slabega dela.

Zato je ekonomska propaganda pri nas orodje, ki združenemu delu omogoča neposredno komunikacijo s tistim, ki naj edini odloča o vrednosti njegovega dela. To je subjektivna informacija tistih, ki smatrajo, da imajo potrošniku kaj povedati, praviloma prav gotovo predvsem prodornejših, naprednejših in sposobnejših delovnih organizacij. Če bi, kar praktično že počnemo, takšno informiranje onemogočili, bi s tem bistveno otežili uveljavljanje kvalitetnejšega dela, ki pa seveda edino lahko ozdravi naše gospodarstvo.

Drugače povedano: zaspano, neambiciozno gospodarstvo, ki se redi na dobro ograjenih fevdih in se uveljavlja povsod drugod, le na tržišču ne, ne zanima komunikacija s potrošnikom in ne potrebuje propagande. Prodorno in sposobno gospodarstvo, ki se želi uveljaviti v zdravem tekmovanju na enotnem tržišču, brez nje ne more.

Povsem drugo vprašanje pa je podoba in vsebina naše ekonomske propagande. Toda kakršnakoli že je – kulturna, korektna, kičasta ali neumna – vedno je to komunikacija med združenim delom in potrošnikom, komunikacija za katero veljajo povsem enaka moralna pravila in norme kot za katerokoli drugo komuniciranje in odnose pri nas. Sama po sebi ni, vsekakor pa ne nujno (!), ne odtujena, ne grabežljiva, ne kapitalistična. Le orodje je. Kot nož, s katerim lahko človeka ranimo, lahko pa mu z njim odrežemo tudi kos kruha.

Kako naj bi to orodje vihteli tako, da bi z njim naredili kar največ koristi in kar najmanj škode pa je tema, za katero je žal tu zmanjkalo prostora.