Veliki intervju: Oriana Fallaci, Teleks • 1980 •

»Una donna«. Ženska. Pisateljica, novinarka. »Opion maker«. To je Oriana Fallaci. Mala, srborita, jezična in bojevita ženska, ki zase zatrjuje, da je ni strah nikogar in ničesar. Ko bo napisala roman o sebi, ki bo prav gotovo imel naslov »Una donna«, ko bo združila drobce iz vseh svojih dosedanjih knjig (osem jih je izšlo, prevedenih v številne jezike; zadnja knjiga je »Un uomo«, »Moški«, lahko bi prevedli tudi s »Človek«, govori o levičarju, uporniku, nasprotniku grške vojaške diktature, o Aleksandru Panagulisu, ki je bil tudi njen življenjski sopotnik), ko bo povezala v snop tekočih besed vse iskrive misli, izražene z intervjuju velikih osebnosti, ko bo uredila spomine na vojno v Vietnamu, ki se je je udeležila kot vojna poročevalka, edina ženska med samimi moškimi, bo to prav gotovo knjiga leta ne samo v Italiji, temveč v svetu. Takoj je pristala na intervju. Poklicala me je v Rim ponoči in mi s preprosto neposrednostjo, ki je njena odlika, rekla: »Zdravo, tukaj Oriana.« Najprej nisem vedel, kdo je. »Ma, la Fallaci, tista vendar, od katere hočeš intervju, no!« Bil sem presenečen. Nekaj sem se ji zahvaljeval pa me je prekinila: »Veste, zakaj pristajam na intervju? Tako nerada govorim o sebi.« Pomislil sem. samo za hip. In posvetilo se mi je. »Vidim, da hitro razumete,« me je potrepljala po telefonu. Vas zanima, zakaj? Iz intervjuja, ki je nastajal v avtomobilu, med nekajurno vožnjo po avtocesti od Firenc do Rima, je to zelo jasno razvidno.

Redki so primeri novinarja, ki postane pisatelj, ali pisatelja, ki se ukvarja tudi z novinarstvom. Vi ste hkrati novinar in pisatelj, ste literarni in novinarski primer. Razumeti Oriano Fallaci…

Poslušajte, odgovor je zelo enostaven. Ponavljati moram besede, ki so bile ponovljene že neštetokrat in hkrati ne bom pri tem nič kaj skromna. Sem pisatelj, ki se ukvarja z novinarstvom. To je osnovna točka. Potem je treba razumeti, da sem ženska, ki dela ljudem sive lase, ki je neubogljiva, razbijaška, sem nenormalna rastlina, sem kot goba, za katero se ne ve, ali je strupena ali užitna.

Kot pisateljica ste torej začutili potrebo, da stopite v življenje, zgodovino. Kaj vas je gnalo k temu?

Tako kot katerikoli drugi umetniki tudi pisatelj razmišlja o sebi. Poglejte:  če me hočete uničiti s tem intervjujem, boste imeli lahko delo. Kajti, jaz trdim, da sem umetnik in vi mi lahko takoj prilepite etiketo, da sem ošabna, da imam preveč dobro mnenje o sebi. Na ta račun se lahko igrate, kolikor hočete. Kaj pomeni, če rečem, da sem umetnik? Pomeni, da sem kreativna. Navajeni smo pojmovati kot umetnike slikarje, kiparje, glasbenike, modne kreatorje… Toda vprašam vas, zakaj ne bi mogel biti umetnik tudi politik, novinar ali kdo drug? Umetnik je nekdo, ki ustvarja, izumlja, ki utira nove poti – dobre ali slabe – in pušča za seboj sledove. Če želi biti umetnik, mora interpretirati čas, v katerem živi, biti mora hkrati sel, prenašalec, prevajalec ene izmed resničnosti v kateri živi. Istočasno mora prehitevati svoj čas, provocirati mora ljudi, ustvarjati nasprotujoče si reakcije. Oriana je interpretirala nekaj iz svojega časa. Predvsem zato, ker je ženska.

Ob vaši strani sedim zato, ker ste ženska; umetnik, pisatelj, novinar, da, toda v ljudeh vzbujate zanimanje zato, ker vse to počenjate kot ženska.

To mi je jasno, to vem. Če bi bila moški, bi bila nezanimiva osebnost. Pisatelj, da, tako kot mnogi drugi, z brki ali sivo brado in svet se prav gotovo ne bi zanimal zame. Poleg tega sem razbila pravila igre, tradicijo, ravnotežja. Kot ženska sem izražala čas upora žensk. Začela sem pisati pri šestnajstih letih, ko ženskam še na pamet ni padlo, da bi pisale v časopise.

Predvsem pa ženske, ki so tedaj pisale, niso bile novinarke mojega tipa. Zdaj lahko mnoge ženske delajo to, kar sem jaz delala na svojem začetku, ker sem jim orala ledino. Bila sem vojni dopisnik, politični komentator, »opinion maker«, kot rečejo temu Američani. Začela sem pri šestnajstih letih s črno kroniko; hodila sem po policijskih komisariatih in sodiščih, bolnicah, pisala sem o umorih, kriminalu. Vsega tega tedaj ženske niso počele. Vseskozi sem se zavedala, da pišem prekleto dober jezik in da nisem površna, kajti najhuje je, če je novinarstvo površno.

Ko sem vas čakal v Firencah, v kavarni na trgu »Della signoria«, sem poslušal družino, ki je sedela ob meni in se pogovarjala o vaših člankih, knjigah. Zares ste zelo popularni.

Vedno sem bila, vedno so me brali. Vojno poročilo, ki ga napiše ženska, je veliko bolj zanimivo kot poročilo moškega novinarja. Na začetku sem imela kot ženska težave, kajti moški imajo tako rekoč zgodovinsko nezaupanje do žensk, ki na kraju, posvečenemu za moške – govorim o vojni – sodeluje enakopravno z moškimi. Že med drugo svetovno vojno je nekaj žensk poročalo z bojišč, vendar so zašle v pozabo, ker niso bile pisateljice.

Kdo je bil vaš novinarski in pisateljski zgled?

Jack London. Moj primer je ponovitev, je kopija Jacka Londona. Bil je pisatelj, prekleto dober pisatelj, in novinar, prekleto dober novinar. Članki Jacka Londona o revščini v Londonu so mojstrovine. Dopisi iz japonsko-ruske vojne tudi. Bil je velik novinar. Tako kot mene so ga ljubili in sovražili. Moj primer je še bolj zapleten. London je bil moški, jaz sem ženska; on je pisal v angleščini, jaz v italijanščini. Že v njegovem času je bila angleščina močan jezik. Jaz na primer pišem v jeziku, ki ga ne pozna nihče; svet me pozna skozi angleški jezik. Trdim, da obstaja danes edini in največji imperializem, ki se imenuje imperializem angleškega jezika. Angleščina je danes to, kar je bila grščina v antiki, v času evangelijev, ki so bili napisani v grščini. Ali latinščina v starem Rimu. Ubogi, nesrečni Kartažani so morali priti v Rim, če so želeli, da je svet kaj zvedel o njih. Kdo je bral kartažanščino? Jaz pišem kartažanščino in moram prevajati v latinščino, se pravi v angleščino, ki jo poznajo po vsem svetu, tudi na Japonskem, med Arabci, v Sovjetski zvezi, Argentini.

Zahvaljujoč imperializmu angleškega jezika, me pozna ves svet. Toda pozor: Jack London se je ubil pri štiriinštiridesetih, jaz sem to mejo že presegla in nimam najmanjšega namena, da bi se ubila. Toda moja življenjska, profesionalna, psihološka pot je podobna njegovi.

V vietnamski vojni ste najbrž kot ženska naleteli na tisoč težav…

Bilo je zelo težko. Predstavljajte si majhno, krhko žensko s kitkami na vietnamski centralni planoti med bombardiranjem. Spraševali so me: kaj pa delaš tu, pritlikavka? Vendar me ni bilo nikoli strah. Prepričana sem bila v to, da moram biti tam. Obnašala sem se spontano in prepričljivo, zato so me moški kmalu sprejeli medse kot enakopravno.

Poleg vojnih dopisov so znameniti tudi vaši intervjuji z velikimi osebnostmi. Zakaj vas vedno mika intervjuvati močne ljudi, ki imajo oblast, ki odločajo?

Ah, razumeti hočem nekaj. Midva sva zdaj tukaj, razmišljava: bo vojna, ne bo vojne? Tam okoli Ormunskega zaliva so ameriške ladje, so sovjetske. Bodo streljali? Bomo vsi skupaj zleteli v zrak? Marksisti zatrjujejo, da piše zgodovino logika. In ni rečeno, da piše zgodovino ne-logika. Toda meni se vse bolj zdi, da odločajo o naši usodi dva, trije, štirje ljudje. Če naredijo napačen korak, je po nas. To so ljudje, ki stoje na vrhu piramide in odločajo o našem življenju in smrti. Marksisti mi morajo namreč dokazati, da bi se namesto Marxa rodil nekdo drug, ki bi bil ravno tak Karl Marx, ki bi napisal Kapitala; dokazati mi morajo, da bi se lahko namesto Lenina rodil nekdo drug, ki bi prav tako izvedel oktobrsko revolucijo. Mene zanima, kaj mislijo veliki, ki vodijo množice. Če se avtomobilski motor ustavi, odprete pokrov in pogledate, kaj je narobe. Nekaj podobnega počenjam jaz z intervjuji in knjigami. Menim, da sem opravila koristno delo, ko sem intervjuvala Homeinija ali Gadafija ali Santiaga Carrilla. Vzemimo kot primer Carrilla: Američanom sem dokazala, kako so zabiti, butasti, ker nočejo govoriti z njim, češ, da je komunist. Carrillo je večji liberalec kot oni sami, je velik človek, pošten, njegov sen je pravičen. Santiaga sem vprašala – mimogrede, moj velik prijatelj je in zelo ga obožujem – katera osebnost mu je najbolj všeč. Picasso, mi je odgovoril. Zakaj? Ker je bil velik liberalec, je pojasnil. S tem odgovorom si je že ustvaril portret: ta faza je politično izredno pomembna in jaz jo prodajam. Politično koristen je bil tudi dogodek s Homeinijem, ko sem si slekla muslimansko pokrivalo. Moji intervjuji so politično koristni.

Kaj menite o ljudeh, s katerimi ste se pogovarjali? Kakšni so, kaj mislijo v svoji intimnosti? So boljši ali slabši od nas?

Tudi jaz se sprašujem: so boljši, slabši od nas? Zakaj so oni tam in ne mi? Imam občutek, da v veliki večini primerov ti ljudje niso niti boljši niti bolj pogumni niti bolj inteligentni kot mi. V večini primerov so povprečneži. Vendar se med njimi najdejo tudi izredne osebnosti.

Na primer?

Carrillo. Je človek, ki je že leta 1936 rekel Stalinu NE. Kissinger je povprečna osebnost. Thieu je bil zanimiva osebnost. Ko sem se pogovarjala z njim, sem razumela vietnamsko vojno. Arafat: povprečen človek. Pa poglejmo na drugo stran barikade, Golda Meier, na primer. Izredna osebnost, osebnost, ki je pisala zgodovino. Vzemimo Tita, ki ga osebno ne poznam: Če je komu všeč ali ne, je izredna osebnost. Preokrenil je zgodovino. Ali pa Janez XXIII. Nisem  ga poznala osebno. Toda po tem, kar je naredil, je velika osebnost. Homeini: vemo, kdo je, in nam všeč, toda priznati je treba, da je velika osebnost. Brez njega ne bi bilo iranske revolucije. Če ne bi bilo njega, ne bi danes trgali listkov marjetice in govorili: bo-ne bo vojne. Te osebnosti odločajo o našem življenju in smrti, zato jih želim spoznati, proučiti.

V galeriji zgodovinskih portretov vam manjkajo nekatere osebnosti. Koga si želite še posebej intervjuvati?

Rada bi se pogovarjala s Titom. Strastno me zanima ta človek! Tito je ključna osebnost v politiki. Živimo v svetu strahu, ki nam jemlje spanec, živimo v vsakdanji nevarnosti, v Sredozemlju… mislim, da je Tito velik politik. Če bi mogla, bi mu dala malo svoje krvi, da bi živel dvesto let. Šest let intervjuvam velike ljudi in ko se vprašanje dotakne Sredozemlja, se ustavimo ob Titovi osebnosti. Zgodovina bi bila drugačna, če se Tito ne bi uprl Stalinu. Jaz bi bila drugačna; vsi bi bili drugačni. Zatem bi rada govorila s Fidelom Castrom…

Ali zato, ker sta