Joanna Zychovicz je zvezda country rocka. Njena zgodba o uspehu je romantična in ganljiva, kot se za ljubljenko milijonov ljudi spodobi. Rojena je na Poljskem, odraščala je v revnem okolju in se v vaškem cerkvenem zboru zaljubila v petje. S pesmijo Dirty Country Girl se je dobesedno v hipu povzpela na vrh pop lestvic in med najpriljubljenejše hite italijanskih diskotek. Založba EMI, ki je izdala njen uspešni singel, je že napovedala tudi njeno prvo zgoščenko. Spletna stran www.joannafanclub.com ima vsak dan množico obiskovalcev, in njen sponzor svetovna modna blagovna znamka Diesel je že napovedal veliko svetovno turnejo, ki bo sovpadala z lansiranje njihove nove linije modnih dodatkov. Potem pa se je dobesedno preko noči lepa pravljica začela podirati. Najprej so jo menda zalotili pri kraji v veleblagovnici, potem naj bi sprožila javni pretep, na dan je prišla informacija o seriji plastičnih operacij, ki naj bi jih prestala, zapostavljena in po njunem prepričanju prevarana brata pa sta razkrila, da je bila lepa Joanna v resnici nasilen in zoprn otrok. Kakor so jo še ravnokar dvigovali v zvezde, tako jo sedaj teptajo v blato. Skoraj ne mine dan, da ne bi na televiziji ali v tisku odkrili in razbobnali nove umazanije.

Zgodba nesojene poljske pop zvezdnice pravzaprav ne bi bila vredna tolikšne pozornosti, če bi ne bila od začetka do konca izmišljena. Zgodba pravzaprav ne, saj so jo iz dneva v dan polni časopisi in televizije, izmišljena, virtualna je Joanna, ki v resnici ni nikoli obstajala, temveč so si jo v celoti, s podobo in glasom ter z ganljivo zgodbo o odraščanju in uspehu izmislili kreativni direktorji švedske oglaševalske agencije Paradiset DDB, ki je z inovativnim in odtrganim oglaševanjem iz male italijanske družinske šivalnice kavbojk ustvarila svetovnega modnega giganta Diesel. Po vzoru Benettonovega oglaševalskega velemojstra Oliviera Toscanija so ustvarili dogodek, ki se je promoviral in multipliciral in provociral sam, po intuiciji tegaintega (!) pa je vsa štorija izpadla tako odbito in predrzno, tako ironično in duhovito, da jo je na paraadvertisinški cinični paradigmi absurda znovačena (?) ciljna skupina vzela za svojo.

Flat Eric je rumena plišasta lutka. Kdo je, kaj je, od kod je prišel in koga predstavlja, ne ve nihče. Poznam ga le po seriji Levisovih spotov, v katerih s svojim človeškim prijateljem na sprednjem sedežu velike utrujene limuzine vozi po Ameriki in ob srečanjih s policisti z nekaj drobnih gest izkaže svoj odnos, nenavadno simpatično španovijo, ki jo deli s sopotnikom. Zgodbe pravzaprav ni, le vprašanja so, ki vise v zraku, in si jih vsak po svoje razlaga in ugiba. V samo nekaj mesecev oglaševalske akcije za novo vrsto na rob zlikane Levisove linije je postal Eric popularnejši od znamke, ki naj bi jo populariziral in za povrh še posebej v ciljni skupini, ki pravzaprav za izdelek sploh ni bila najbolj ustrezna. V kreativni delavnici kakomuježeime so se manj kot leto dni odkar so ga ustvarili, odločili, da Erica ugasnejo. A priljubljenost rumenega vedno nasmejanega možica z nagajivim čopkom las preko obraza je bili prevelika, da bi ga lahko kar umrli. Predrago in pretežko je zgraditi novo prepoznavno identiteto, da bi se ji lahko kar odpovedali. In tako Eric živi naprej kot maskota samega sebe, kot plišast pajac, ki te potrpežljivo in prijazno čaka na praznem sedežu avtomobila, v katerem nisi nikoli več sam. posel, pravijo, je izjemen.

Fantomski junaki, ki jim verjamemo, jih ljubimo in jim sledimo, so presenetljiva realnost. Njihovi ustvarjalci izkoriščajo in manipulirajo medije, da nam prenašajo podobe, ki se nam vlegajo v srce.