Zavrtite telefonsko številko 086 in številko svojega telefona, in hladni glas Telekomove telefonske robotke vam bo povedal identifikacijsko številko, ki so vam jo v vsemogočni nacionalni komunikacijski družbi na novo določili. Telefonske imenike, ki smo jih ravnokar na novo nabavili, lahko vržemo stran, vizitke, prospekte, dopisni papir, vse informacijske in promocijske poslovne materiale damo tiskati na novo, osebnim in poslovnim prijateljem in znancem, ki jih imamo v evidenci, pišemo in hkrati upamo, da je število tistih, ki jim bomo s spremenjeno telefonsko številko preprosto mrknili iz elektronskega ali papirnatega spomina, manjše, kot bi lahko bilo. Obseg operacije 086, razlogi zanjo ter dan, ko naj bi se nam zgodila, javnosti niso znani. Skorajda tajno, na pol zaupno se med prijatelji in znanci širi informacija, ki nam bo, če že ne zameglila identitete, pa zanesljivo povzročila zmedo in stroške.

Teoretiki holističnega marketinga, trgu in potrošniku podrejene ter storitveno profilirane postindustrijske družbe so napovedovali obdobje človeku prijaznega tržno osveščenega gospodarstva, ki bo vso svojo sposobnost in energijo namenilo odkrivanju in izpolnjevanju posameznikovih zavestnih in podzavestnih potreb. Korak do komunističnega gesla Vsakomur po njegovih potrebah! ali celo čez! Vendar je propad komunistične ideologije in planskih gospodarstev skupaj z neslutenim razvojem informacijske tehnologije odprl povsem nove perspektive – globalizacijo in celostno menedžiranje sveta v nadaljevanju. Igro vodijo kooperacije, posameznik pa, se zdi, je spet le številka v mastodontski bazi podatkov.

Slovenski poštarji, delavci druge velike nacionalne korporacije, najbrž kmalu ne bodo več potrebovali svojih velikih torb, saj tako ali tako raznašajo večinoma le še obvestila o neizročenih priporočenih pošiljkah. Dopoldne, ko so otroci po šolah, starši pa v službah, jih pač nimajo komu izročiti, popoldne pa se korporaciji menda ne izplača raznos. In ker je po nekem zakletem pravilu priporočenih pošiljk vedno več (kaj podjetja pošti ne zaupajo?), se, ko se utrujeni vrnemo domov in nas čaka poštarjevo obvestilo o neizročeni pošiljki (nikoli ne več, kaj je v njej!), ponovno oblečemo in z osebnimi izkaznicami v rokah (pošiljko lahko prevzameš le osebno!) odpravimo na pristojni poštni center (podružnice ne veljajo!) v vrsto pred okence, ki so nam ga bili določili. Da bi nam med čakanje ne bilo dolgčas, pa so nam pripravili pestro ponudbo priročnega trgovskega blaga in iger na srečo. Potrebovali bi jo!

Svojevrstna korporacija, samozadostna in samozadovoljna je tudi država in njena uprava, ki naj bi bila po definiciji servis svojih državljanov, pa se je le enkrat na teden uro ali dve pripravljena ukvarjati z njim izven njihovega delovnega časa. Povsem njihov problem je, če v vedno zahtevnejšem, produktivnejšem in kompetitivnejšem delovnem okolju ni več preprosto, če že ne nemogoče med službenim časom urejati privatnih zadev.

Celo sindikati so začutili slast korporativistične moči. Ne dovolijo, da bi bile trgovine odprte takrat, ko ima velika večina kupcev največ časa. Ne. Vsi imamo pravico do enakih pogojev dela. Vsi bomo hkrati delali, hkrati počivali, hkrati spali… In ne bo najbrž dolgo, ko bomo v skrbi za družinsko srečo trgovcev in gostincev, policistov in železničarjev, novinarjev, športnikov in umetnikov skladno z generalnim korporativističnim urejanjem sveta ob koncu enotnega delovnega časa – ugasnili luč.