Kako sem postal (medijski) baron!

V naši državi sicer še zmeraj ne moremo govoriti o medijskih baronih, vendar če se je kdo temu pojmu vsaj nekoliko približal, je to zanesljivo Jure Apih… Na najvišjih vodstvenih položajih v Delu je že najmanj dvajset let in ima v njem 1,8-odstotni lastinški delež…, je zapisal v svoji bučno reklamirani knjigi D.S., očitno prepričan, da je z enim udarcem ubil kar dve muhi: vrnil z obrestmi, ker sem mu bil hote ali nehote nekajkrat stopil na boleč žulj, in povečal atraktivnost svojega samozaložniškega knjižnega projekta, kot se menda v družbi baha.

Če se današnjim psom (medijske) vojne zameriš, jih fašeš brez vsakega obzira. Ne resnica, ne dostojnost nista ovira, da ti ne podtaknejo izvenzakonske skupnosti, političnega podzemlja, grabežljivost, napihnjene plače, celo preveč natančno izpolnjeni potni nalogi jim pridejo prav… Pa s klevetami in lažmi, celo s podlostmi človek, čeprav prijetno seveda ni, še nekako opravi. Konec koncev s svojo prvo podobo gradiš vse življenje, in kdor te količkaj pozna, svoje predstave zaradi nekaj knjižnih ali časopisnih zmerljivk najbrž ne bo postavil na glavo. Težje je z oznakami in nalepkami, ki niso zlagane, ki tebe samega presenetijo, in se, če si priznaš ali ne, z njimi ne znajdeš prav dobro. Z 1,8-odstotnim lastniškim deležem Dela seveda še nisem baron. Tisti, ki mi to očita, je sam zapravil več denarja, kot ga bom sam kdajkoli videl. Resnični medijski velikaši v Sloveniji pa imajo vsaj za eno mestno število (10x!) več kapitala. Pa vendar! Beograjsko Vreme že poroča prosto po D.S., kdo je kdo na slovenačkoj medijskoj sceni. Vida Petrovčič me je oni dan v dvigalu Gospodarske zbornice glasno pozdravila kot milijonarja z Dela. Še lastna mati me nekam postrani gleda, češ, sin, pa ja nisi kakšno neumnost ušpičil?! Le malo manjka, da me kakšen prijatelj za slovenskega Kutleja proglasi, in moja usoda bo zapečatena. Le kako se mi je to lahko pripetilo?

Začel sem, kot se za vsako pravo milijonarsko zgodbo spodobi, kot raznašalec mleka (zjutraj) in biljeter v Operi (zvečer). Potem sem študiral, učil strojepis in prodajal jeklene žične vrvi, denarja pa nisem zaslužil, še za fičkota ne. Sekira mi je (očitno!) padla v med šele, ko sem se pred triintridesetimi leti (!) zaposlil v Delu. Najprej sem raznašal neprodane izvode revije Avto po frizerajih, potem se poprijel za to in ono, zapovrstjo pravzaprav za vse, kar se v časopisni hiši počne. Kupil sem svoj prvi warburg na kredit in življenje je bilo vsak dan lepše, čeprav denarja še od nikoder ni bilo. Potem sem se zrinil za direktorja prve jugoslovanske prave oglaševalske agencije Studio marketing Delo in, ko sem se tega naveličal, za drugega glavnega in odgovornega urednika Teleksa, revije, ki se šla svobodomiselnost, ko je bila Mladina še režimsko trobilo. Seveda se me vrgli s konja in na čelu štrafbataljona nagnali reševat zafurano oglasno agencijo Dela. Hudega mi ni bilo, veliko sem se naučil, a svoj prvi milijon sem držal v roki šele, ko so ga v topčiderski tiskarni začeli tiskati kot drobiž. Tudi do stanovanja, hiše v resnici, sem prišel, čeprav v zadnji vrsti in šele po tem, ko mi je kredit (pol po starih, pol po novih pogojih) izglasoval delovni kolektiv na dveh zaporedni referendumih. O kapitalu pa še vedno ne duha ne sluha.

Začelo se je pravzaprav takrat, ko smo dotlej samoupravljavsko podjetje zares začeli sami upravljati. Prevzel sem mesto direktorja trženja in iz organizacije združenega dela, ki prej brez državne dotacije ni preživela, smo naredili podjetje, ki je poslovalo pozitivno in bilo usposobljeno za investicije in razvoj. Postavili smo svojo tehnološko in informacijsko bazo, racionalizirali poslovanje, razvili nove tržne projekte in ustvarili močan sinergijski potencial. Ko so me v privatizirani družbi lastniki (60% notranjih!) imenovali v upravo, sem v prihodnost podjetja absolutno verjel. Vzel sem kredit, ki nam ga je vsem zaposlenim ponudila banka, in kupil s 50% popustom (hvala, Rop!) tolikšen delež, kot mi ga je zakon dopuščal. Danes je borzna vrednost Dela petnajstkrat večja kot je bila knjižna pred petimi leti.
Kdor je le certifikate zamenjal za delnice, si lahko z njimi kupi luksuzen avto. Kdor je verjel in tvegal več, mu danes pač bolj zavidajo. Najbolj seveda tisti, ki kot D.S. priložnosti niso izkoristili oziroma so ji premalo verjeli in so prekmalu prodali svoj delež. In hudo se motijo obrekovalci, ki verjamejo, da je le politični interes dvignil ceno Delovih delnic. Naj ne mižijo pred dejstvom, da je investicija v Delo preprosto dobra naložba. Zgodba o lastninjenju Dela je preprosto uspešni primer slovenskega lastninskega preoblikovanja. Potencialno močno, čeprav trenutno šibko podjetje, smo ugodno kupili in iz njega razvili dominantno časopisno hišo na Slovenskem. Ker si domišljam, da sem imel pri tem kar nekaj zraven, se mi zdi, da mi tudi moj (kupljeni!) 1,8 odstotni delež povsem pošteno pripada.

Ni tako dolgo tega, ko sem še sam razglabljal in tudi pisal o privatizaciji kot produktivnejši alokaciji družbenih potencialov. Danes, ko je nekaj tega alociranega tudi pri meni, včasih ne vem, ali sem na to lahko ponosen, ali bi me pravzaprav moralo biti sram. Toliko bolj, ker si z delnicami, dokler jih ne prodaš, tega pa se seveda ne sme in ne spodobi, ne moreš prav ničesar kupiti.
Tranzicija se, pravijo, bliža zaključku. Tista v nas, se zdi, se šele začenja.
Jure Apih
Ena izmed morda najbolj presenetljivih misli, ki so jih v zadnjem tednu distribuirali slovenski mediji, se je v Ne-Delu zapisala športnemu komentatorju Franciju Božiču:
Slovenski reprezentančni igralci so na vseh frontah že predstavili prepoznaven slog, v katerem nesporen talent, nadarjenost in borbenost dobivajo kritje v nacionalni samozavesti, ki jim jo vsekakor daje tudi vse bolj varno zavetje mlade in čedalje uspešnejše države. Tekmeci iz tranzicijskih držav (Ukrajina, Hrvaška, Madžarska, baltske države…) kljub športno veliko večjim potencialom postajajo tako rekoč naše permanentne žrtve, več kot očitno pa se zmanjšujejo tudi razlike v primerjavi z velikimi in prekaljenimi.

Že dejstvo, da so kot zagrizeni individualisti, ki prenašajo le sami sebe in tudi v tekmovanju le sami s seboj lezejo na najvišje vrhove in se spuščajo v najgloblje jame ter v že samomorilsko napornih, vztrajnih in perfekcioniranih treningih pilijo svojo vrhunsko usposobljenost osamljenega borca, začutili zanos skupnega duha in začeli zmagovati tudi v kolektivnih športih, je dovolj nepričakovano. Da naj bi k temu pripomogla zavest pripadnosti uspešni državi, pa je za slovensko dopravkaršnje javno razmišljanje popolnoma nepredstavljivo, če že ne bogokletno. Kakšna uspešna država neki, ko pa jo sile kontinuitete vlečejo nazaj nesposobneži in zlohotneži pa porivajo s poti – v prepad! Še praznično vzhičene besede Tomaža Šalamuna, pesnika, ki nam je znal zapisati najbolj bridke v obraz (Slovenci, prehlajeni predmet zgodovine…) pa je potem, ko se je vrnil iz opevane Amerike, zagledal svojo deželo v povsem drugi luči, še te poetske, čeprav premišljene in utemeljene sodbe niso navdušile, kaj šele prepričale poslušalcev. Le kaj se gre, je bilo čutiti negodovanje, praznični govor je vendar priložnost za samospraševanje, za razkritje greha in umazanij, za obtoževanje, za tarnanje in zmerjanje, ne pa za samozadovoljno, spodbud polno leporečje! Kot da bi nam bila misel, da v tej državi prav vse vendarle ni povsem narobe, da smo vsi skupaj v desetih letih storili pravzaprav veliko delo, da je pot, ki smo jo prehodili spoštovanja vredna, in da se pred nami odpira čisto spodobna perspektiva, preveč tuja, da bi jo upali vzeti za svojo. Navadili smo se že nerganja čez parlament in njegovo nekooperativnost, čez samopašno pozicijo in razdiralno in brezobzirno opozicijo. Sploh ne slišimo ocen, da je prav tak razdvojen in skregan parlament obranil visoko stopnjo demokracije, preprečil sprejemanje premalo premišljenih in interesno neusklajenih zakonov, pripustil manjšino k odločanju in onemogočil povampirjenje oblasti. Si kdo v resnici želi kooperativen in vserazumevajoč parlament, kot ga je n.pr. še pravkar imel pokojni Tudjman? Za našo skupščinsko zmedo in zgago nam marsikje lahko zavidajo.
Je že res, da nadškof Rode ne zgane z dlanmi, medtem ko vsa dvorana s ploskanjem pozdravi prihod državnega poglavarja, in da se bržkone tudi predsednik Kučan ne prekriža, kadar je prisiljen ministrirati cerkvenim slavnostim. In tudi to ni povsem jasno, ali je oficielna slovenska cerkev v resnici zadovoljna s podelitvijo Prešernove nagrade prof. Marku Rupniku, saj ta ni le na resda nenavaden način in preko noči lansirala v središča pozornosti dotlej skorajda nepoznanega katoliškega umetnika, temveč je začudeni slovenski javnosti predstavila tudi povsem nov tip sodobnega cerkvenega izobraženca – odprtega, razumevajočega in prepričljivega tudi v komunikaciji z drugače mislečimi, ne le s podrejenimi in ubogljivimi ovni.

Z velikim pompom in glamurjem smo prestopili v pogojno novo tisočletje, nismo pa opazili, da se je spremenil čas. Plaho in nedosledno, čeprav vztrajno in vse bolj prepričljivo se kot vse pomembnejši atribut svetovne politike pojavlja – morala. Odnos svetovne skupnosti do Pinocheta, Tudjmana, Miloševića, Kosova, Heiderja… je bil še včeraj povsem nepredstavljiv. Tudi danes je še izjema, da bi bilo jutri pravilo. Ko globalizacija izbrisuje pomen državnih meja, mora zgraditi moralna pravila, ki bodo močnejša od nacionalnih.

V evropskem parlamentu bodo slovenski evroposlanci jutri govorili slovensko. Slovenija bo prej ali slej (če ne bodo participativnega pravila vmes ukinili) predsedovala Evropski uniji, šengenska meja se bo selila na vzhod, na Uno, Neretvo ali še dlje, in ozemeljski nesporazumi s Hrvaško bodo vse bolj podobni prepiru dvoriščnih mulcev, ki se gredo zemljo krast. Če ob prepričljivo deklarirani dobri volji in pripravljenosti na kompromise na drugi strani, ne bomo zmogli preboja iz malicioznih, politikantskih in populistično špekulativnih predsodkov na naši strani, bomo vse težje sprejeli tudi neizpodbitno dejstvo, da je bila do včeraj Evropa na zahodu, jutri pa bo tudi na vzhodu podalpske dežele.

Morda je značilno, da so prvi začutili nov, samozavestnejši in kolektivnejši duh pod Triglavom naši kulturni in športni ambasadorji v tujini, ko so se vrnili domov. Nam drugim, kot da je še nerodno priznati, da se pravzaprav maramo in da nas veseli graditi in zmagovati skupaj. Slovenija je po svojih športnih rezultatih na prebivalca ena izmed treh ali kvečjemu petih najuspešnejših držav na svetu, trdi Janez Kocijančič, predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije. Junija bodo naši fantje jurišali na prvo zmago v evropskem nogometnem prvenstvu, avgusta (?) se bodo borili za rokometno medaljo na olimpijskih igrah v Avstraliji. Če ima Franci Božič količkaj prav, zanesljivo ne bodo sami. Politiki, ki energije nove slovenske kolektivne samozavesti še niso zaslutili, imajo zadnjo priložnost, da na ta vlak prisedejo in ga pomagajo upravljati. Drugače, če jih bo še naprej zanimalo le spotikanje in nagajanje, so v resni nevarnosti, da jih že na teh volitvah po tem, onem ali tretjem sistemu povozi in prepusti zgodovini.