Slovenski proletarec ne bo nikoli več sluga Nemcu ali Avstrijcu. Naš delavec si ne bo služil kruha s kelnarjenjem in kuharjenjem in pospravljanjem sob tujcem, temveč se bo kot samoupravljavec s svojim delom in v svojih tovarnah gradil bodočnost, je v sedemdesetih letih jeseniškim železarjem rohnel in sesljal Stane Dolanc, ki je bil takrat ob Titu zanesljivo najmočnejši mož v državi. Usoda slovenskega turističnega gospodarstva je bila zapečatena. Kot v posmeh skoraj celotni ekonomski stroki in komaj prebujajoči se civilni družbi, ki sta obzirno a vztrajno ugovarjali, so sredi ene najlepših alpskih dolin začeli izgradnjo nove železarne. Proletarce smo sicer morali uvoziti iz Bosne, rudo in uvoženo staro železo pa po muzejski železnici prevažati iz Kopra, a kaj bi to, generalštab je dobil kvalitetno jeklo za nove tanke, partij pa naj bi generirala svojo novo naravno volilno bazo. Zimska olimpijada je šla skupaj s slovenskimi športnimi organizatorji v Sarajevo, naši turistični velikani Kompas, Globtour in Adria pa so se specializirali za prodajo hrvaškega turizma, prevažanje nemških turistov na dalmatinsko morje in preprodajo deviz.

Po osamosvojitvi, ko smo na svojem postali svoj gospodar, smo najprej branili socialni mir. Z vagoni smo vozili denar v zavožene in neperspektivne polit-ekonomske gigante samoupravne jugoslovanske ekonomije, v železarne, v Titove zavode Litostroj, mariborsko Strojno, avtomobilsko in kovinsko industrijo, v… Strašili so nas z liberalizmom in z napačno politično barvo menedžerjev v edini propulzivni slovenski turistični dejavnosti v igralništvu in jo za zmerom zavrli.

Kdo se bo s turizmom ukvarjal? Kdo bo kelnaril in pospravljal za drugimi? Sedaj imamo druge probleme in druge slasti. V času ponovne prvotne reakumulacije kapitala in dolgoročnega pozicioniranja politične moči so prioritete drugje. Saj ne, da bi se takoj obrnili stran. Imeli smo dva cela in enega polovičnega ministra, dva državna sekretarja, direktorja Centra za turistično promocijo, današnjo Nacionalno turistično organizacijo… Turističnih polomij in nacionalnih sramot kot so portoroški Palace, Rimske toplice, Golte, Velika planina, Vogel, mariborsko letališče, imamo kljub temu vsako leto več turističnih kapacitet – postelj pa iz leta v leto manj.

Makroekonomska logika profesorjev ljubljanske Ekonomske fakultete tudi na ministrskih stolčkih ne popusti. Če neka gospodarska panoga tako kot turizem po zabeležbi uradne statistike ustvarja zgolj tri odstotke nacionalnega proizvoda, potem je pač deležna približno tolikšnega deleža ministrove in, zdi se, tudi predsednikove pozornosti. Statistika, ki je po naravi slepa, v turističnem prometu, ki pač ni le promet hotelskih in turističnih podjetij, menjalnic in bencinskih črpalk, ne vidi naše participacije v morda največji svetovni gospodarski panogi prihodnosti, ne usode in perspektive slovenske obale, gornjesavske doline, Posočja, neštetih krajev in področij brez kakršnihkoli drugih priložnosti; ne zanima jo, po kakšnih cenah bomo izvažali vino, sadje in zelenjavo, ki ga turistom po neprimerljivo višjih cenah lahko prodali doma; ne razume, da turistično anonimna dežela tudi v zavesti Evropejcev ne eksistira, da so zadovoljni gostje naši najboljši promotorji, in da so naravne lepote in gostoljubje lahko žlahtnejši viri od usihajoče nafte in umazane, zastarele in nekonkurenčne industrije.

Leto in dan smo lahko spremljali skorajda perverzno prozorne manipulacije polministra, da je proti volji večine turističnega gospodarstva zamenjal uspešnega direktorja Centra za turistično promocijo, da bi na njegovo mesto pripeljal svojega človeka. Po šestih mesecih je edina strokovna institucija, ki se je dovolj organizirano, profesionalno in učinkovito ukvarjala z marketinško podporo slovenskemu turizmu, nepopravljivo razbita in na kolenih. Njen marketinški proračun je zrezan na polovico, in vsakdo, ki bi kdaj v prihodnosti spet verjel v pomen in prihodnost turističnega gospodarstva, bo moral vse skupaj začeti od začetka. Pri tem je seveda še najmanj pomembna usoda Centra, ki se je preimenoval v Slovensko turistično organizacijo z razširjenimi pristojnostmi in ambicijami pa z zmanjšanim budžetom, možnostmi in sposobnostmi. Pretresljivo je, kako se ministrica Tea in njen predsednik Janez obračata stran in usodo slovenskega turizma ter vsega, kar se veže nanj, prepuščata državni sekretarki Darji in direktorici Barbari. Srhljivo je, kako dolga je Stanetova senca.