Pretipkali smo za vas, Boris Zagorc •  1980 • 

Lepo službo in ugleden položaj imam. Stanujem v državni vili (z odločbo samoupravne stanovanjske skupnosti, seveda), v službo hodim peš, tako zaradi zdravja in dobrega vzgleda, v službi pa se vozim z mercedesom. Šoferja imam, Tone mu je ime, tajnico in vikend na morju. V garaži imam novega golfa. Po stari ceni sem ga dobil, tik pred podražitvijo. Tudi ženo, sinove, snahe, vnučke in vse kar še spada zraven, imam. »Nema što nema«, bi rekli naši južni bratje. Saj bi se zares težko pritoževal. Pa kaj, ko človek nikoli ni zadovoljen. Včasih se postavim pred ogledalo, za svoja leta, pravijo, se kar dobro držim, pogledal si v oči in si rečem: »Janez, Janez, kaj je s teboj? Nič ti ne manjka, vse si dosegel, pa vendar nisi zadovoljen. Le kaj bi še rad?«

Tisti droben črviček v meni pa še kar gloda in prav tiho pošepne: »Pisatelj bi bil rad. Tak ta pravi, z zbranimi deli v belem usnju, Prešernovo nagrado, pohvalnimi kritikami in odlomki iz najnovejšega romana v Sobotni prilogi.«

Priznam, na živce mi gre že počasi ta črviček. Gloda in gloda in mi ne da miru. Le kaj se je spravil nadme? Več ko imam časa, bolj me muči: »Le zakaj ne bi poskusil?«

Nisem takšne vrste, da bi se lahko pustil dolgo časa prositi. Nekaj časa sem se še izmikal, potem sem pa le popustil: »Naj bo. Bom pač še pisatelj. Tisti z zbranimi deli, belim usnjem in Prešernovo nagrado naj še malo počaka, kakšen odlomek za Sobotno prilogo bom pa že napisal.«

In sem se usedel za stroj. Nisem mnogo razmišljal. Kar pisal sem. pisal sem o vsem kar mi je prišlo na um, kar se mi je ravnokar zgodilo in česar sem se spomnil. Pisal sem o vnučku, ki je skoraj požrl kapsulo Sinaseka, o plastični vrečki, ki smo jo našli v grmovju, pa nismo vedeli, čigava je. Nadrobno sem opisal kako sem pomotoma na telefon dobil nekoga drugega, ko sem iskal svojega šoferja, pa kako sem s podkupnino prišel do golfa, kakršnega sem si želel in sem se potem za kazen zaletel z njim. Opisal sem kako sem prijavil mojstra, ki mi je preveč računal montažo pomivalnega stroja in kako sem se pogumno držal pri zdravniku, ko mi je izpulil iver, ki se mi je zadrla v oko. Vse sem popisal, zložil v kuverto, dal kurirju, da je odnesel na uredništvo in čakal.

V soboto sem nestrpno razgrnil časopis, ga prelistal od spredaj nazaj in od zadaj naprej, nič. Priznam, malo sem bil razočaran, pa sem se, discipliniran kot sem, kmalu potolažil: »Malce pozno sem najbrž poslal, časopis so imeli že sestavljen in ga niso utegnili več spreminjati. Bodo pač prihodnjič objavili.«

Ko sem tudi prihodnji teden zaman iskal svojo literaturo v časopisu, sem se že malce bolj razburil. Dvignil sem slušalko in preprosto poklical urednika priloge: »Tu Zagorc, a ste morda dobili moj literarni prispevek za vaš časopis?«

»Smo, pa kaj?«, je zagodrnjal glas na oni strani žice.

»Ali ga boste objavili?«, sem vztrajal.

»Ne!«, je bil odločen oni in odložil slušalko.

Priznam, malo sem bil presenečen, skorajda zmeden. Kri mi je šla v glavo in malo je manjkalo, da bi se pošteno razhudil. Pa sem se le obvladal, zamahnil z roko in prepustil vse skupaj tajnici.

Zavrtela je telefonsko številčnico in zažgolela: »Tu tajnica tovariša predsednika. Lahko dobim tovariša glavnega urednika? Dober dan, tovariš predsednik bi rad vedel, kdaj nameravate objaviti prispevek Borisa Zagorca… Zakaj ga zanima ta pisun? Kaj niste vedeli, da je to psevdonim tovariša predsednika?……… Kako? …….. Res ne? …….

Kaj naj mu povem? ……. V prvi naslednji številki? …….. V redu, v redu, brez skrbi, bom povedala. Hvala lepa.«

Prihodnjo soboto je res izšel moj prvi prispevek. V lepem okvirju, z ilustracijo, skorajda čez celo stran. Ni bilo slabo.

Prihodnji teden je izšel drugi, potem naslednji in tako naprej. Ni skoraj tedna, ko ne bi imeli Slovenci priložnosti seznaniti se z vsem kar je pretekli teden Borisu Zagorcu padlo na misel.

Tudi honorarji so se začeli stekati na tekoči račun in celo tisti črviček me več ne vznemirja.

Sedaj sem pisatelj. Pišem kar mi pade na pamet in objavljam.

Tudi v Pavlihi.