Pretipkali smo za vas, Pismo Pavlihi, Jože Brejc •  1980 •

Odločil sem, da prejmete to pismo, čeprav vem, da ste preveč pokvarjeni, da bi kaj zaleglo. Že na pamet vem tudi za vaše smešne odgovore. Napisal pa ga bo kljub temu. Za zgodovino. Nekoč, ko sem bil ravno zelo popularen, ste me bili prosili za izjavo o mojih ustvarjalnih stiskah. Povedal sem vam, da je moja največja stiska v tem, da mi ne gre prav nič na smeh, ko prebiram vaše šale. In še to sem vam povedal, da ste v primerjavi s tujimi časopisi, ki so meni dopadljivi, prav bedni.

V svoji širokogrudni užaljenosti ste organizirali tako nepojmljivo gonjo proti meni, da bi je bil še Javoršek vesel. Najemali ste pisune, izdajalce in krivoverce, celo tiste, ki vulgarni izraz za koitus po plankah izpisujejo, ste vzeli v službo. Postrojili ste jih in jim ukazali: Tu ga imate, osmešite ga. oblatite ga in oblajajte, očrnite ga v avditoriju, onemogočite pri vplivnih prijateljih, zavdajte mu in ga ugonobite. In ko bo pozabljen od vseh poginil kot pes, pojdite na njegov grob in mu prepevajte smešnice.

Ubogali so vas. Kaj vse niso poskušali, da bi me osmešili! Pa jim ni uspelo. Prav nikogar niso nasmejali in razvedrili s pamfleti, obsodbami, razkrinkavanji, verzi, celo s ponesrečeno karikaturo. Bilo bi skrajno smešno, če bi živel v utvari, da se stvari, ki jih počnem, ljudem dopadejo, pa čeprav zatrdno vem, da gre mnogim pri njih na smeh.

Najprej ste pripustili Julko. Kraško čarovnico, ki je že tolikim zavdala, ki je zidarskega mojstra preklela in celo vrsto mladih trubadurjev uročila, ste naščuvali nadme. Njo, ki bi jo morali na javnem mestu na grmadi sežgati! Zmotili ste se. Moja čista vest, neomadeževanost in neomajna vera v Pravičnost me ščitijo pred še tako zahrbtnimi uroki sovražnikov edine Resnice.

Nevarnejši je Zvone Kržišnik, ki v vašem listu sicer na videz ne sodeluje, je pa zato njegov zakrknjeni sovražni duh še kako očitno prisoten. Ne boste me prevarali. Prav razločno čutim, kako privoščljivo se hahljate, ko prebirate njegove bravurozno nesramne napade na vsak moj brezmadežno spočet razglas, ki ga objavim. Podpihujete ga, na glas ali po tihem – je čisto vseeno, njegovi pajdaši ste in sojeno vam bo. Zgodovina bo pomnila kako sem že ob njegovem prvem napadu pred enajstimi leti zapisal: »Že prav. Še žal vam bo!« In mu bo res.

Tudi njegova pajdaša Taras Kr. Mauner in Vito Milzupan se na vaših straneh ne pojavljata pogosto. Pa se prevečkrat. Zlobe in zavrženca kakršna sta, lastno mater (da o domovini sploh ne govorim) bi za žlico soli, ki jima tako manjka, prodala, bi morala biti že zdavnaj iz našega kroga izobčena. Vi pa jima dajete potuho, jima po tihem in zahrbtno ploskate, namesto, da bi ju razkrinkali, ožigosali in ju napotili kamor sodita. Sokrivi boste vsega kar bo sledilo. Tudi vam bo žal!

Prav nič nimam proti kritikam in ocenam mojih del, če so le naklonjene in z občutkom za moje resnične vrednote. Zapisi, ki si jih v vašem posmehljivem časopisku privoščite, so žal daleč od tega.

In za povrh. Časopisu, ki sem ga preklel, se ga odrekel in ga izobčil, ste posvetili celo svojo številko.

Kakšna ignoranca!