Pismo kolegom • 2011 •

Spoštovani kolegi,

sredi precej nesmiselnega in predvsem nikamor vodečega klikanja po taktirkah sestavljavcev obveznih meril razpisa ugotavljam, v čemer se lahko s predsednikom strinjam, da nas tok vodi nekam, kamor verjetno nismo želeli. Bojim se, da zgolj »politično uravnovešenje« ne pomaga. Najprej zato, ker formula »enega domobranca za enega partizana« ne pelje nikamor razen v legitimiranje sovražnega govora. Sploh pa v razpisu, ki je za nas edino verodostojen dokument, politične ambicije sestavljavcev zakona niso relevantne.

Namen razpisa, tako je zapisano in objavljeno v UL, je »podpora ustvarjanju in razširjanju programskih vsebin, ki so pomembne za uresničevanje javnega interesa na področju medijev«.

Cilji razpisa pa so:

1. zagotavljanje uresničevanja pravice do javnega obveščanja in do obveščenosti,
2. zagotavljanje pluralnosti in raznovrstnosti   medijskih vsebin…,
3. ohranjanje slovenske nacionalne in kulturne identitete ter jezika, vzpodbujanje kulturne ustvarjalnosti , kulture javnega dialoga, utrjevanje pravne in socialne države ter razvoj izobraževana in znanosti prek programskih vsebin objavljenih v medijih

Čeprav ugotavljam, da kriteriji, ki so nam jih predpisali, po moji sodbi ne sledijo ustrezno tako zapisanim ciljem, bi nam morali biti ti vsaj tako pomembni kot birokratska vodila. Ali pa se morda motim?

Kakorkoli, individualno popravljanje »točko gor, točko dol« nas ne bo pripeljalo nikamor. Najprej, predlagam, se moramo strinjati/dogovoriti, kateri projekti se nam zdijo najbolj podcenjeni in bi zato neupravičeno izpadli iz sofinanciranja. V nadaljevanju bom navedel nekaj tistih, ki jih po moji sodbi ne bi smeli izpustiti. Če bi vsi storili enako, bi pri ponovnem ocenjevanju lahko  usmerili pozornost predvsem na projekte, ki se članom komisije zdijo potrebni ponovne presoje.

Pri po naši skupni ali posamični sodbi precenjenih projektih pa ne smemo zatiskati oči pred dejstvom, da komuniciranje s sto tisočglavim avditorijem pač ni stroškovno  primerljivo s komuniciranjem s stokrat manjšim.

Je pa  očitno, vsaj zaenkrat je tako interpretirano, da je naše edino zares suvereno orodje določanje višine sofinanciranja posamične vloge, ne glede na siceršnjo višino ocene. . S tem lahko morda korigiramo mnoge zagate, v katere nas je zapeljalo usmerjeno ocenjevanje. Ali pa se morda motim?

Zelo pomembno se mi tudi zdi, da sklepamo po svoji vesti in v svojem imenu in ne v ministrskem. Naša naj bo ocena, kdo od projektov si zasluži po našem mnenju podporo; koliko je za to ministrstvo namenilo denarja, in kako se bo to v praksi realiziralo, naj bo pač odgovornost tistega z vrečo.

Moj predlog je, da predlagamo sofinanciranje vsakega projekta nad določeno oceno, n.pr. 250 točk.

Zaradi nerazumno skromnih razpoložljivih sredstev moramo stopnjo maksimalnega predlaganega sofinanciranja radikalno zmanjšati, n.pr. na polovico, torej 25 (ali 30?) odstotkov vrednosti projekta.

Takega odstotka pa naj ne bi bili avtomatično deležni projekti z najvišjimi skupnimi usmerjenimi ocenami temveč tisti, ki bi po mnenju komisije pomoč najbolj upravičeno potrebovali ali pa najbolj smiselno izkoristili. Državno sofinanciranje naj vendarle ne bi smelo funkcionirati bolj kot nagrada tudi sicer uspešnim kakor pa kot funkcionalno »omogočanje uresničevanju javnega interesa«.

Zato bi bilo morda smiselno, da s tega vidika vsakemu od izbranih projektov predlagamo stopnjo sofinanciranja, n.pr. A 25%, B 17,5% in C 10%. Odstotki so lahko seveda tudi drugačni, vendar bi po podobni distribuciji lahko kvalificirali kot upravičene pomoči dobro polovico predlaganih projektov. Svojo nalogo bi s tem, se mi zdi, opravili, če bodo nekateri odobreni zneski posledično komajda smiselni pa naj odgovarja tisti, ki je žakelj napolnil. Ali pa se morda motim?

Kakorkoli, mislim, da bi naša Metka, potem ko bi ji določili odstotke, lahko zelo hitro izračunala, kako globoko po rang lestvici bi lahko z razpoložljivim denarjem segli. Seveda bi bilo najbolj smotrno in efektivno, če bi stopnje sofinanciranja predlagal naš predsednik, saj bi tako najhitreje sestavili sliko. Ker smo demokrati bi vsak član komisije, ki se s predlaganim odstotkom ne bi strinjal, lahko  predlagal popravek.

Upam, da mi Klement morda pretiranega vmešavanja ne bo zameril. Je le razmislek kako  iz zagate po ne najbolj posrečenem in  produktivnem petkovem sestanku.

Sicer pa navajam nekaj projektov, ki se mi zdijo glede na namen in cilje razpisa morda prenizko ocenjeni in bi jih osebno vsekakor uvrstil med tiste, za katere predlagamo sofinanciranje. Navajam le tiste z oceno pod 300 točk:

ti-78 fotografija-refleksija
ti-28 kulturni utrip
ti-55 priloga BBC – Maska
el-231 prekerni ustvarjalci
ti-199 fotografija-teorija
ti-60 prizadevanje za ohranitev javnega govora v kulturi
ti-273 možnost izboljšav slovenske filmske industrije
ti-274 jubilejna izdaja revije Ekran
ti-29 Ampak humanistične vsebine
ti-67 Premisleki . Emzin
ti-59 Svet diplomacije
ti-58 Najboljši zunanjepolitični spis

Hvala vsem za potrplenje,

Jure Apih, Špina CRO, 36ºC