• 26.9. 2005 • 

Globalizacija nas bo uničila. Indijci in Kitajci nam bodo prevzeli delovna mesta, pokupili in podražili nafto ter zapacali okolje. Poljaki, Čehi in Slovaki dobijo nove tovarne, Rusi in Arabci živijo od nafte, Američani pa tako ali tako le še know how in orožje prodajajo. Zakaj so vsi reveži sveta postali naš problem, zakaj se le vsak zase ne briga?

V spominu še aktivne generacije je čas samozadostnosti, ko so Švicarji prodajali ure, Angleži kamgarn, Francozi parfume, Nemci avtomobile, Američani pa razpošiljali Unrine pakete z jajci in mlekom v prahu, žvečilnimi gumiji, slano margarino in oranžnim sirom. Kapitalisti so vsak v svoji državi, vsak svojemu delavskemu razredu kradli presežno vrednost in ga prosto po Marxu počasi, a zanesljivo peljali k absolutni pavperizaciji. Drugega vira za najpomembnejše gonilo kapitalističnega ustroja – pohlep, tudi niso imeli. A kaj ko brez dobro plačanih delavcev tudi potrošnikov, trga in kupne moči ni? Kaj res ne gre drugače, kot da se spet zaciklamo v krize?

Potem so nemški delodajalci s sindikati sklenili zgodovinski kompromis, Skandinavci so iznašli socialistični kapitalizem, Francozi evropsko unijo, Američani pa marketing in potrošništvo. Industrijsko revolucijo je zamenjala informacijska, v Silicijevi dolini so si izmislili računalnike, v Cernu pa internet. Ko je padel še berlinski zid, je bil ves svet naenkrat kakor na pladnju. Pod geslom »svobodni trg« so se podirale meje, pod »demokracija« pa rušile nezaupljive in neprijazne vlade. Markters sans frontiers! Svetovna menjava dela in dobrin je zajela nesluten obseg, kompetitivnost je ostro obarvala delovne, profesionalne, socialne, nacionalne in človeške odnose. Prvič v zgodovini živimo v družbi obilja. A jo že ogroža nehvaležni tretji svet, ki izkorišča podarjeno svobodo, da bi nam konkuriral na našem dvorišču.

Morda bi bilo res lepše, če se nam svet sploh ne bi zgodil. Je že res, da bi potem imeli spet vojne, saj brez globalnega trga ne bi imeli ekspanzijskega prostora, brez katerega kapitalizem starega kova ne gre. Vendar je vojna že od pamtiveka naravno stanje človeštva; nikoli ni bilo, da je ne bi bilo, in nikoli ne bo, da je ne bo. Na svoj način prispeva k tehnološkemu in znanstvenemu razvoju in vsakič znova premeša karte v vse bolj zakajeni nacionalni in socialni beznici. Cena je visoka, a se pozabi.

Edina druga možnost je komunizem. Blaginje res ne zagotavlja, revščine pa tudi ne. Šolanje in zdravstveno varstvo je brezplačno za vse; za nekatere res malce bolj, a vendarle. Tudi služb je dovolj. Kdor le hoče, ima delo, plačo, zavarovanje in penzijo. Najbolj racionalno in delovno vedno ni, včasih je tudi dolgočasno, drugič brez haska, a gospodarski stroj se osvobojen zahodnjaške in vzhodnjaške konkurence vendarle vrti. Če ni uvoza in zoprnih zgledov, tudi frustracij ni. Česar ne veš, ti povedo. Česar ni, tudi pogrešaš ne. Sicer pa narodova iznajdljivost nima meja. V spominu hrani projekt narodnega avtomobila, ki naj bi ga na osnovi DKWjevega motocikla razvijali v Sarajevu in šipkovo kokakolo, ki je še danes boljša od originala. Pretegne se pri delu, razen tistih, ki so si sami krivi, nihče. Ob dveh je za večino šihta konec in ves čas naprej je tvoj. Ne dela ne skrbi ti ni treba nositi domov. Za ambicioznejše resda kmalu zmanjka prostora v zahtevnejših službah in nomenklaturi, a saj so tu še šport, kultura in hobiji. Za vsakogar je poskrbljeno. Tudi za politiko nam ni treba skrbeti. Ima ko da misli! Celo kradejo ne. Jim ni treba. Osebno premoženje ni popularno in tudi potrebno ne. Če si pravi, če te je ljudstvo demokratično izvolilo, te je tudi pooblastilo, da v njegovem imenu koristiš, kar ti po tvoje pripada. Vsi ne bodo zadovoljni. Nekateri bi radi tudi s svojo glavo mislili, nekateri bi radi le one druge zamenjali in nekaterim vse skupaj niti slučajno ne bo všeč. A bodo že potrpeli. Bogvedi, koliko bi nas še ostalo, če bi teh tisoč let namesto pospravljeni v alpskih dolinah šli izzivat in osvajat svet?

Za razmisliti je.

Saj sploh ni vse v denarju, je, potem ko je zakockal premoženje, dejal Hogar Grozni. Res je, so še diamanti, jahte, lepa dekleta in Havaji, je bolj pri sebi kot na glas pripomnil Neumni Tjure.