• 3.10 2005 • 

Kar nekaj časa je trajalo, da smo dojeli. Denarja, ki ga vso svojo delovno dobo, ne da bi nas kdo kaj vprašal, vplačujemo v pokojninsko blagajno, ni več. Konec je tudi Bismarckovega pokojninskega sistema, bogatih pokojninskih skladov in spodobnih pokojnin. Saj ni še daleč čas, manj kot pol delovne dobe je tega, ko se ti z odhodom v pokoj prihodki skorajda niso zmanjšali, marsikomu zaradi ugodnega izračuna celo povečali. Danes je povsem jasno, da je malha vse bolj prazna, da so pokojnine iz dneva v dan bolj revne in da najhuje šele pride. Ne podaljšanje delovne dobe, ki zapira nova delovna mesta mladi generaciji, ne kapitalski sklad, ki se okupira predvsem z oblastnim interesom, ne državni proračun, ki že tako ali tako preveč obremenjuje premalo konkurenčno gospodarstvo, ne novi samosezidani stebrički ne bodo dovolj. Prepad med odrekanji/prilivi številčno vse šibkejše aktivne generacije ter pričakovanji/odlivi vse številčnejše in trdožive upokojenske, ki noče razumeti, da je potem, ko je za socialo predvsem drugih desetletja odštevala polovico svojih obračunanih prihodkov, na stara leta obsojena na mizerijo, je vse širši, globlji in težje premostljiv. Pokojninski prispevek pač ni varčevanje, še manj naložba, je le polnjenje malhe za plačevanje pokojnin starejše generacije. Dokler nas je aktivnih več, onih drugih pa manj in se za povrh še ne obirajo predolgo, še gre. Ko se razmerje postavi na glavo in se ne le življenjska doba, temveč tudi pričakovanja tistih, ki so pravzaprav zgradili vse, kar imamo, povečajo, se račun več ne izide. Po starih šimlih ne gre več. Nobeno kupčkanje ne pomaga. Treba je pač, kot nekoč Železni Otto, ki je, ko se je z industrializacijo in urbanizacijo prekinila vez med generacijami in mlajši niso mogli več sami skrbeti za starejše, zagrabil bika za roge in porazdelil odgovornost med zaposlene in delodajalce (in zagotovil povsem spodobne pokojnine!), stopiti korak nazaj in pogledati problem iz druge, z obstoječim manj obremenjene perspektive.

Če se za začetek sprijaznimo, da so pokojninski prispevki dajatve in da nam zanje ni nihče ničesar dolžan, naloga države ni več vračanje, temveč skrb za spodobno preživetje odhajajoče generacije. Morda se na primer s tistimi, ki so s privatizacijo, denacionalizacijo in kapitalizacijo že sami dovolj dobro poskrbeli zase, niti ni treba posebej ukvarjati. In morda so vrednejši pozornosti tisti stotisoči bogatih revežev, ki jim je Jazbinškov zakon podaril vsak dan več vredna stanovanja, da bi jih nekoč zapustili za to ne prav zaslužni mlajši generaciji, sami pa ob tem komajda vezali kraj s krajem.

Nadaljevanje prihodnjič.