• 10.10. 2005 • 

Ko dojamemo, da štiri trojke pač ne gredo v desetko, nam ne trma ne zatiskanje oči ne pomagata. Če hočemo problem zares rešiti, ne le prekriti in zapakiranega prepustiti drugim, moramo pač pozabiti na dosedanjo računico in se lotiti nove arhitekture od temeljev.

Pokojninska bilanca se pač ne izide. Daj dam je preteklost. Pokojninski prispevki so davščina, pokojnine pa milost. Če se sprijaznimo, da nam država za naše štiridesetletno prisilno varčevanje ni ničesar dolžna, da smo pač plačevali pokojnine starejšim, mlajših pa ni več dovolj, da bi enako plačevali nam, potem njen problem pravzaprav niso vsi, vsekakor ne tisti, ki imajo dovolj, da lahko zase poskrbijo sami, temveč predvsem oni, ki jim svoje delovne dobe ni uspelo samim kapitalizirati, kar naj bi bil pač lažje obvladljiv problem.

Gremo naprej. Slovenija je dežela bogatih revežev. Stotisoči, ki jim je Jazbinšek v času zelene mladoliberalne vehemence podaril nacionalni stanovanjski fond, sedijo na zamrznjenih milijonih, katerih vrednost sicer iz dneva v dan raste, njihovi lastniki pa pogosto še za vzdrževanje nimajo. Da bo absurd večji, bo imela od tega realnega bogastva resnično korist le naslednja generacija, tista, ki ne zmore plačevati/vzdrževati svojih upokojencev, bo pa dobila v dar/podedovala milijarde vredno premoženje, tokrat večinoma celo likvidno, saj bo stanovanja, če je svoj stanovanjski problem, kar večinoma je, že rešila, pač prodala in denar prelila v potrošnjo. Za spodobno preživetje državljanov, ki jih je za mnoge fiktivno najprej bogato obdarila, pa naj skrbi država.

Ideja, da je dedovanje v načelu nepravično, saj povečuje in podaljšuje neenakost, nagrajuje pa tiste, ki za to sami pravzaprav niso zaslužni, ni nova, vendar praktično neizvedljiva in tudi večinsko nesprejemljiva. Naravno pravo in interesi so pač močnejši od suhoparne hladne logike.

A v resnici sploh ne gre za to. Rešitev je preprostejša. Le mrtev kapital stanovanjskega fonda je treba oživiti. Priložnost je za domači (in tuji) kapital lahko vznemirljiva. Zakaj upokojenim lastnikom sto- in večstotisoč evrov vrednih stanovanj ne bi ponudili dosmrtne rente v zameno za primeren lastniški delež. Ne gre dvomiti, da bi sklad/banka/zavarovalnica/?/ znali sestaviti za obe strani privlačno ponudbo, in da bi bil posel zanesljivo lukrativen. Relativno hitro bi se razvilo tudi trgovanje s preostalimi ali tako pridobljenimi deleži, kjer bi bili lahko prednostni kupci ali prodajalci dediči, in bi se tako nekako pokrili celo pravičnost in pravica. Dobiček bi imeli pravzaprav vsi. Država bi se osvobodila velikega bremena in odgovornosti ter posledično lahko pomembno razbremenila gospodarstvo. Bogati reveži (upokojeni lastniki Jazbinškovih stanovanj z nespodobno nizkimi pokojninami) bi na svoj račun prišli do denarja in dostojnega preživetja. Pokojninska blagajna bi se, če bi bila manj navrtana, vsaj malce odebelila. Generacije dedičev, ki sicer tudi ne bi ostala povsem na suhem, pa se to, kaj njihovi starši počno s svojim imetjem, pravzaprav niti ne tiče.

Je kdo proti?