• 19.9. 2005 • 

Dolžina minute je odvisna od tega, na kateri strani straniščnih vrat ti mineva. Dan je drugače dolg muhi enodnevnici in stoletni želvi. Kako velika je riba na sliki, lahko ocenimo šele, ko je ribič ob njej. Brez primerjav, brez oporne točke so vse naše ocene varljive. Bench marketing ugotavlja realno vrednost tržnih in poslovnih rezultatov tako, da jih postavlja ob konkurenco in ob liderje. Šele v primerjavi z drugimi se pokaže, koliko si v resnici vreden. Ali pa tudi ne.
V jugo državi smo se nekoč postavljali z najvišjimi stopnjami gospodarske rasti. Imeli smo eno tovarno, postavili še eno in zabeležili stoodstotno rast. Reveži, ki so imeli tisoč tovarn, bi jih morali zgraditi še tisoč, da bi se nam lahko postavili ob bok.
Primerjalna propaganda je bila pri nas, in je po svoje še, prepovedana. Prepovedano je objavljanje informacij o konkurenci, če bi ji ti lahko škodili, je pisalo v zakonu. Nadaljevanje »in če tega ne moreš dokazati« so naši umniki iz nemškega zakona pozabili prepisati. Kako naj proizvajalec dezodoranta, ki zaradi posebne učinkovine deluje v resnici dvanajst ur, prednost svojega izdelka predstavi potrošniku, če se ne primerja s konkurenco, ki prodaja »svežino za ves dan«, čeprav v resnici funkcionira le uro ali dve? Obtožen, obsojen, »ustreljen«.
Primerjali smo se pravzaprav od nekdaj radi. Le čas in smer smo pazljivo izbirali. Primerjave v Jugi niso bile problem. Pred petdesetimi leti se nam tudi primerjav z Avstrijo, Španijo, Irsko ali Finsko, da o Portugalski in Španiji niti ne govorimo, ni bilo izogibati. Pozneje smo oholo zavrnili povabilo v višegrajski klub, češ da se s Poljsko, Češko, Slovaško in Madžarsko nimamo kaj primerjati. V Evropo bomo šli sami hitreje. Danes se marsikatere primerjave z njimi raje izognemo.
V podoben primerjalni klinč, se zdi, se nam je zapletla nova oblast, ki je bila izvoljena zato, da bi bila drugačna od one prej. Sedaj, ko navdušeno koraka po njenih stopinjah, stopa v iste pasti in ponavlja iste napake, ne najde drugega izgovora, kot je primerjalni: to so počeli tudi oni drugi. Kaj potem, če hočemo na vseh direktorskih in nadzorniških mestih svoje ljudi? Saj so jih imeli tudi oni drugi! Morda res ne podaljšujemo mandatov šolskim ravnateljem, ki niso naše politične barve. Tudi oni jih niso. Že res, da bi radi svojo televizijo. Prej je bila pa njihova. A če mi mešetarimo in kupčkamo z državnimi firmami, je narobe? Kaj pa oni? Zakaj ne bi vlada smela imeti vpliva na nacionalni časnik? A ona ga je pa lahko?
Oblast dlako menja, nravi nikdar, pravi narod, ki je že veliko izkusil in ki dobro ve, kdaj politiko delajo, kdaj jo pa prodajajo.