• 12.9. 2005 • 

Tržno gospodarstvo je učinkovitejše od planskega, zasebno lastništvo je gospodarnejše od državnega. Mislim, da si je le prof. Mencinger drznil na glas podvomiti o absolutu, ki je najbolj prepričljivo utemeljil salto mortale, s katerim smo se znašli v vrtincu postkapitalistične družbe. Že Bertrand Russel je zapisal, da bi bil socializem idealen družbeni režim, če bi ne bili ljudje pod kožo krvavi. Dejstvo, da je egoizem močnejši od solidarnosti, poganja naprej na brezobzirni kompetitivnosti izostren vse bolj globalni gospodarski stroj. Zanikrna balkansko kolektivistična izkušnja nas je le še utrdila v prepričanju, da je odgovornost lastništva najboljši garant uspešnega in smotrnega gospodarjenja. Vsakdo je svojega življenja gospodar, vsakdo je sam za svojo usodo odgovoren!

Seveda smo vedeli, da bo hudo, da bodo lastniki zahtevni, da ne bodo trpeli nedela in malomarnosti, da za vse tudi ne bo več dela. V resnici se je izkazalo, da nas je po službah preveč, da zmoremo narediti več in bolje, in, roko na srce, tudi rezultati so kmalu prišli. Le solidarnosti in sociali se slabše piše, vendar smo tu glede na visok izhodiščni položaj objektivno še vedno pred mnogimi.

A tudi lastništvo ni več, kot je nekdaj bilo. Podoba lastnika, ki je hkrati gospodar in upravnik, ki pozna svoj posel in živi z njim, je danes skoraj zastarela. Pravi profiti se bolj kot iz produktivnosti generirajo iz manipuliranja in špekulacij. Najprej so si izmislili »novo ekonomijo«. Nova komunikacijska orodja so pospešila pretok informacij in omogočila trgovanje z anticipiranimi profiti. Delnice projektov, ki še niso pridelali dolarja dobička, so se preprodajale po enormnih cenah. Saj v resnici ni važno, kakšna je resnična donosnost podjetja, pomembno je le, da ga dražje prodaš, kot si ga kupil. Profesorji in profesorice iz Amerike so nam predavali skrivnosti nove ameriške ekonomske šole. Dokler se ni zgodil Enron.

Potem so stopili korak nazaj. Cost cuting je čarobna beseda, ki prehodnim lastnikom prinaša dobičke. Ni podjetja, ni dejavnosti, pri kateri se ne bi dalo vsaj nekaj privarčevati. Skoraj pravilo je, da imajo uspešnejše družbe tudi višji standard, plače, pogoje dela. Še včeraj smo verjeli, da je zadovoljen delavec boljši delavec, da ljudje ne delajo le za plačo, temveč tudi za osebno realizacijo, in da le takšni lahko dajo svoji družbi največ. Pozabi! Strah je močnejša motivacija. Z divjimi psi za petami najhitreje tečeš.

Po svetu krožijo urejeni mladi gospodje z usnjenimi pilotskimi kovčki in kupujejo podjetja. Deset, dvajset, petdeset milijonov dolarjev za večinski delež. Čez tri, pet ali sedem let podjetje prodajo. Razliko si razdelijo uprava, agent in skriti lastnik – ameriški ali kanadski pokojninski sklad, slednji seveda daleč največ. Ste brali Beigbederja?

Tudi za dodatni profit, ki je ne glede na siceršnjo donosnost podjetja v omejenem času lastništva ključen interes, je poskrbljeno. Cost cuting agencije s svojimi embeajevsko šolanimi profesionalci prevzamejo skrb za rezanje stroškov. Če v podjetju s petsto ali tisoč zaposlenimi odpustijo sto petdeset ali dvesto delavcev, je to tisoč osemsto ali dva tisoč štiristo plač čistega dodatnega profita letno in tri-, pet- ali sedemkrat toliko v obdobju. Bruto! Ni stroška, ki bi ga ne mogli zmanjšati, od pitne vode v kontejnerjih do števila čistilk in litrov čistila, od kave na sestankih do plač in honorarjev. Teh pet ali sedem let bo že, pozneje naj skrbijo drugi! Kako je tisti butalski osel končal, ki so mu, da bi prišparali, namesto sena dajali slamo in zelena očala, pa menda vemo.

Niso le azijski delavci, ki nas s svojimi nizkimi dninami stiskajo v kot. Tudi novodobni papirnati lastniki, ki z usodami podjetij in ljudi v njih igrajo monopoly, ne da bi kdaj sami stopili v blato ali si umazali roke, imajo svoje zasluge.

Tako je v tujini. Pri nas je seveda drugače.