Jure Apih: »Nismo podjetniško organizirani, separatisti smo, zloženka tozdov« – V precepu med politiko in trgom

»Nobenega hokusa pokusa nimamo na voljo, s katerim bi na hitro in brez temeljitih organiziranj dosegali odrešujoče rezultate. Raziskave, ki jih v Stiku delamo, so le poskus objektivizacije zdajšnjega položaja. Na tej osnovi se resnejših načrtov in sprememb lahko šele lotimo. Vsak razvoj je v prirodnem nasprotju z obstoječim. Osnova razvoja je kritična analiza obstoječega, za vsako prakso pa nekdo stoji in tisti se v takšnih primerih seveda počuti ogroženega. Veliko naših problemov je resda odraz družbenih razmer, toda mi svojo firmo lahko sami rešujemo, družbe kot celote pa ne.«

Tako se je začel naš pogovor s šefom STIK-a Juretom Apihom, človekom, za katerega lahko rečemo, da je med najbolj (pre)izkušenimi možmi v naši hiši. Počel je že vrsto stvari, ukvarjal se je s trženjem (Studio marketing in Prodaja), revijami (Avto in Teleks), ko pa smo v ČGP Delo pred šestimi leti ustanovili STIK, je moral tja za vodilnega moža. Nihče takrat ni natančno vedel, kaj naj bi v STIK-u sploh počeli in sprva se je na njih gledalo kot na nekaj odvečnega. Poleg tega, da so se borili za svojo pozicijo v hiši, povečevali oglasno realizacijo, vodili propagandne akcije in celo ustanovili svoj časopis, so delali tudi razne raziskave ki pa so, žal, večinoma obležale v predalih. Svetla izjema je bil v tistih časih celjski Novi tednik in to se mu še zdaj pozna – v dobrem smislu seveda. »Zdaj začenjamo čedalje bolj govoriti isti jezik,« je dejal Jure Apih in ker namen današnjega zapisa ni predstavljanje STIKA-a, bodi o njem za zdaj besed dovolj.

»Naša hiša ni podjetniško organizirana, separatisti smo, zloženka tozdov in še več – celo tozdi so zloženi iz avtonomnih enot, kot denimo tozd Revije. Odgovornost smo prenesli na nižjo raven, na posamezne sestavine, ambicije teh sestavin pa so manjše od ambicij hiše kot celote. Precej drugače bi bilo, če bi bili enovita delovna organizacija ali pa če bi imeli manj temeljnih organizacij,« meni Jure Apih.

  Bi lahko rekli, da vse to slabo vpliva na našo poslovnost?

»Kajpak! Premalo smo vpleteni v proizvodni proces in to nas izloča iz sistema odločanja, odgovornosti in pristojnosti. Hiša kot celota ima premalo poslovnega duha, čeprav moram pri tem reči, da se v zadnjem času stvari obračajo na bolje. Mi v STIK-u nismo imeli še nikoli toliko podpore kot je imamo zdaj.«

  Zakaj je stanje tako slabo zlasti v tozdu Revije? V čem so naše poglavitne slabosti?

»Predvsem revijalni tisk v naši hiši izgublja tržni delež, za dnevnik DELO  to ne velja – toda pri tem ne pozabite, da je pri nas vse najbolj obrnjeno prav k dnevniku. Menim, da nam je zmanjkalo zagona, zaprti smo  in omejeni in na slovenskem trgu ne moremo računati še z enim tednikom z več kot sto tisoč naklade. Takšno naklado, ki pa jo seveda potrebujemo, bi bilo možno doseči le v jugoslovanskem prostoru, tega trga pa mi za zdaj še ne obvladamo. Tudi zato ne, ker imamo premalo vsebin, ki bi mu jih lahko ponudili. Poglejte, kontrolirati kakih tri tisoč prodajnih mest po državi, je zahtevno in drago. Še posebej, če to počnemo le zaradi dveh ali treh edicij, ki izhajajo vsak mesec enkrat ali morda dvakrat. Dokler ne bomo imeli več izdaj, ki bodo opravičevale večjo prodajno operativnost, ne bo bolje. Lažje bi se prebili s specialnimi, tehničnimi časopisi, toda pri tem ne moremo računati na neke velike tržne deleže. In še nekaj je – ko razmišljamo o soudeležbi na jugoslovanskem trgu, ne smemo misliti zgolj na denarno plat problema: vprašati se tudi moramo, če smo zanjo sposobni tudi po novinarski plati.«

 Toda, v naši hiši je vendarle precej novinarjev!

»Pa si ti novinarji zainteresirani za to, da bi delali jugoslovanski časopis – jaz doslej takšnih hotenj še nisem opazil. Nam se že celo misel, da bi imeli denimo v Beogradu še eno redakcijo, zdi heretična, čudna in docela nedoumljiva. Delati časopis z jugoslovansko ekipo, to presega naše ambicije in načrte, o tem še razmišljamo ne. In če hočemo biti na jugoslovanskem trgu zraven z revijo, podobno denimo Teleksu, jo zavoljo razlik v mentaliteti in še vrste drugih različnosti, ki se pojavljajo med našimi, slovenskimi bralci, in čitatelji iz drugih krajev naše države, brez jugoslovanske redakcije ne moremo narediti. Veste, časopis se prodaja zaradi vsebine, ljudje ga kupijo, če v njem najdejo tisto, kar jih zanima.«

Potemtakem cena časopisa, revije ni ključnega pomena?

»Ne izključno! Časopisa, ki ti ni všeč, tudi zastonj ne vzameš. Menim, da se tega premalo zavedamo. Zato pa se proti padanju naklade borimo na napačnem koncu. Rekel bi, da se s to rečjo borimo na neproduktivnih

frontah. Probleme revij urejamo na podlagi notranjih odnosov, če kaj zaškriplje, skušamo zniževati stroške, zbijati ceno znotraj hiše, ne iščemo pa rešitev na trgu. Zavedati se moramo, da je tiskarna izdelovalec polproizvoda, ki ga lahko prodaš le, če ga napolniš z dobro vsebino. Dobro ali slabo, bodoča revija je rezultat vsebine, ki se za dobro ali slabo pokaže na trgu – iz tega jasno sledi, da je treba rešitve iskati v prvi vrsti na trgu.«

To razmišljanje je seveda povezano med drugim tudi z ugotovitvami vaših raziskav?

»Jasno da. Toda spet se moram za trenutek vrniti k naši organiziranosti, k tozdom torej. V dobrem gospodarstvu so tozdi enote, v katerih ugotavljaš stroške, ekonomičnost in podobne učinke, ne pa, da v njih sprejemaš razvojne poslovne odločitve in tako nanje prenašaš vodstveno odgovornost. Namen naših raziskav je, da bi skupaj z uredništvi posameznih edicij napravili takšne vsebinske zasnove, da bodo tržno zanimive. Strinjati se bomo morali s prepričanjem, da se naša usoda kroji in odloča na trgu; toda v položaju, ko govorimo o tem, da je novinar predvsem družbeno-politični delavec, postaja obračanje k trgu še bolj problematično. Uredniki so v precepu, kajti to smo že spoznali, da si ti dve strani nista zmeraj podobnih misli, da se lahko njuni želji (tudi) razlikujeta.«

Morda bi se te misli dalo še najbolj nazorno prikazati na primeru Teleksa, kjer ste menda v tem sodelovanju oziroma pogovorih prišli še najdlje?

»Teleks je bil v naši hiši ob nastanku najbolj ambiciozno zastavljen in tudi denarno najbolj podprt. Toda, Teleks vleče za seboj vse, kar naj bi tako ali drugače podedoval od svojih predhodnikov – to je od TT, Tovariša in ITD. To pa so bile edicije z različnimi krogi bralcev. Potem je na hitro menjaval vodstva in z njimi vred tudi vsebinsko zasnovo. S tem je v petih letih izgubil dobro polovico bralcev in vedno znova je začenjal na novo. Bralcem postaja čedalje manj jasno, kakšen časopis to sploh je, ker je danes takšen, jutri pa spet drugačen. Zdaj si pridobiva svoj nov krog bralcev, toda zdi se, kot da bi mu težnje po kakovosti uspavale tržne ambicije. Večje uspehe bo lahko dosegel le, če bo postal toliko oblikovno kot vsebinsko bolj privlačen, če se mu bo videlo, da mu je do bralcev. Odprtost njegovih strani za različna mnenja pa ne more biti več ključna primerjalna prednost, kajti ta odprtost je danes značilna že tudi za druge – poglejte, kaj vse se na primer da prebrati na straneh DELA.«

Kdaj pa kdaj se sliši, da bi revije lahko bile boljše, če bi bolj izkoriščale novinarje dnevnika DELO.

»Takole bi rekel – rivalstvo med posameznimi uredništvi mora biti. Časopis ali revija brez dobre lastne redakcije, brez svoje ambicije in identifikacije, ne bo težil k perfekciji, brez katere se dobrih in uspešnih časopisov pač ne dela.«

Tovariš Jure Apih, iz dozdajšnjega razgovora je več kot očitno, da revije ali časopise prodajajo dobri uredniki in novinarji, oblikovna privlačnost in podobne »drobnarije«. Toda ljudje, ki pri tej tržni ekspanziji  lahko največ pomagajo, so nedavno tega pokazali dobršno mero nezadovoljstva glede prejemkov, ki naj bi predstavljali plačilo za njihove napore – se pravi, da jih bo ob takšnih plačah težko pripraviti, da bi delali še več, predvsem pa bolj poglobljeno kot doslej.

»Najbrž nisem najbolj primeren naslov za tovrstne odgovore, toda svoje mišljenje lahko kljub temu. Samoupravljanje je za nas lepa beseda, ki pa v danih razmerah komaj kdaj seže preko principialne obstrukcije. Sivi štrajki funkcionirajo po vsej državi in v naši hiši tudi. Pri nagrajevanju imamo uravnilovko in zaprte žaklje. Ni razmerja med ekonomiko, socialno pravičnostjo in motivacijo. Tisti, ki edini lahko izvlečejo to barko brez težav in jo uspešno krmarijo naprej, bodo v tem uspešni le, če bodo za to pripravljeni žrtvovati vse svoje sposobnosti in ambicije, tudi zasebne, družinske in celo zdravstvene. Nihče, ki te cene ni pripravljen plačati, danes ne more biti zares uspešen. Se vam zdi, da so k temu denarno stimulirani in da so k svojemu delu in odgovornosti kakorkoli zavezani?«

Ilija Bregar