Nekaj se je zgodilo na poti v Davos

Hubert Burda kaže pot

Svetovni gospodarski forum v Davosu je bržkone najimenitnejše, čeprav ne nujno tudi najpomembnejše srečanje ljudi, ki imajo moč in voljo spreminjati svet na bolje. Na DLD (Digital Life Design) konferenci, ki jo le nekaj dni prej organizira v Münchnu časopisni koncern, Burda pa se zbirajo tisti, ki imajo tudi znanje in ideje. Večina njih nastopa tudi v Davosu.

Globalizacija že dolgo ni več novica in tudi ne tema, ki bi nas še zares vznemirjala. Globalizacija je dejstvo, ki nas določa, vse bolj naš svet v katerem živimo in se poskušamo znajti. Velika tema so vremenske spremembe in katastrofične napovedi. Prvič v zgodovini nam resni, ugledni in odgovorni ljudje napovedujejo strašne stvari, ki da se bodo zgodile v času našega življenja, in nihče jim zares ne ugovarja. Po najmanj dveh preuranjenih napovedih se tokrat zares dogaja tudi digitalna medijska revolucija. Novi mediji, blogi, portali, elektronski časopisi, “naredi si sam” televizijski kanali, programi brez urednikov in cenzure se po svetovnem spletu razlivajo kot poplave. Pravzaprav je vsaj na prvi pogled nenavadno, da konferenco o naši digitalni prihodnosti organizira in v celoti tudi finansira prvi lastnik največjega nemškega časopisnega koncerna in z dvestotimi mediji tudi eden večjih svetovnih založnikov Hubert Burda. A v resnici je naslednik medijskega imperija, ki ga je s krojnimi polami v prilogi istoimenske revije začela graditi njegova mati, le demonstriral, kaj je prava moč medija. Tehnologija je le še orodje, pomembna je vsebina, znanje, zaupanje, moč. Ima jo tisti, na katerega povabilo se odzove skoraj stotnija tistih, ki zares dizajnirajo jutrišnji svet. Koncern Burda ima na planetu dve sto tiskanih in elektronskih medijev, v razvoj digitalnih medijev pa investira milijardo.
John Naisbitt (Megatrendi, High tech – high touch) bere časopise vedno od zadaj naprej. Tam, kjer so športna poročila, pravi, je najmanj laži in manipulacij. Bolj ko greš naprej proti prvim stranem, bolj manipulirajo s teboj.
V starih medijih je premalo pozornosti, v novih je premalo resnice, je zatrdila Arianna Huffington, ki jo Time Magazin uvršča med sto najuplivnejšihl judi na svetu. New York Times, ki je dolgo veljal za steber neodvisnega novinarstva, je z objavo nepreverjene in lažne zgodbe o iraških nakupih urana v Afriki morda najbolj usodno pomagal predsedniku Bushu prepričati javnost o upravičenosti napada na Irak. Blogi so vsakršni, neodvisni, odlični pa tudi fašistični, pokvarjeni, neumni in žaljivi. Komu zaupati? Uredniki ali moderatorji bodo vedno potrebni. Kredibilnost in zaupanje je največji kapital, ki si ga mora zgraditi vsak sam. Odločitev pa bo slej ko prej vaša.
Erik Wachtmeister je zapustil uspešno kariero investicijskega bančnika pri Lehman Brothers and Rothschild v Londonu in New Yorku in zgradil svoj lasten mali svet. SmallWorld je zasebna globalna internetna platforma, ki povezuje ljudi podobnih interesov. Tako kot vsaka socialna mreža SmallWorld združuje skupnost ljudi, ki so v mnogočem že visoko povezani. Relevantnost, zaupanje, resničnost odnosov so njene vrednote. Poslanstvo je povezati svetovno najzanimivejše ljudi z nabolj zanimivimi informacijami.
A kje je tu denar? Kdo bo to plačal? Problema ni. Če posvežeš dovolj veliko, prepoznavno in zanimivo skupino ljudi – potrošnikov – volivcev bo denar prišel takorekoč sam. Advertising, sponzoring, mecenstvo iščejo neposrednejše poti in kontakte. Caterina Fake je soustanovititeljica Flickr.com, portala, ki se polni sam, saj nanj lahko vsakdo nalaga svoje slike, spote in bloge, in odziv (obisk) je neverjeten. Yahoo ga je odkupil za štirideset milijonov dolarjev.
Nicholas Negroponte, veliki guru digitalnega sveta, soustanovitelj in direktor slovitega Media Laboratory na Massatchusets Institut of Technology, avtor svetovne uspešnice Being Digital, se je potem, ko je s spreminjanjem sveta zaslužil več denarja, kot ga bo v svojem življenju lahko zapravil, zavedel svoje odgovornosti in poslanstva. Ustanovil je neprofitno družbo One Laptop per Child, ki naj bi za ušivih petintrideset dolarjev zagotovila vsakemu šestletnemu otroku na planetu Zemlja majhen a zmogljiv prenosni računalnik, s katerim bi ga povezala v svet. Če bi denar, ki ga države namenjajo za izgradnjo šol, učbenike, pomoč v hrani, porabili za računalniško opismenjevanje najmlajše generacije, bi za bodočnost sveta naredili več kot z vsemi drugimi aktivnostmi skupaj, je prepričan.
James Murdoch, najmlajši sin medijskega magnata Roberta Murdocha, direktor BSkyB televizije promovira varčno porabo energije in brezplačno deli varčne žarnice, s katerimi bi lahko, če bi jih zamenjali za klasične, prihranili več energije, kot naj bi jo pridelali z vsemi načrtovanimi novimi elektrarnami. David de Rotschild, osemindvajsetletni član slovite bančniške rodbine je prepešačil Antarktiko od Sibirije do Aljaske, da bi v sliki in besedi pričal o neustavljivem topljenju ledu in počasnem a zanesljivem izginjanju plavajočega kontinenta.
V obrambo Kitajske, ki naj bi bila kriva večine planetarnega onesnaževanja, sta se postavila tako Naisbitt (Kitajska lahko prehiti ZDA v torek!), kot Norman Foster, projektant novega berlinskega Reichstaga in letališč v Hong Kongu in Pekingu: stara kitajska industrija resda močno onesnažuje ozračje a pri izgradnji novih kapacitet imajo najvišje okoljevarstvene standarde na svetu. Devet od desetih cestnih svetilk v Pekingu se bo n.pr. že jutri napajalo s le sončno energijo.
Ernst Ulrich von Weizsaecker, eden najuglednejših svetovnih okoljevarstvenih znanstvenikov, nekdanji predsednik nemškega parlamenta, ki se je izselil v ZDA, pravi, da je človeštvo za obrambo pred fantomskim tisočletnim hroščem zapravilo tristo milijard dolarjev. S tem denarjem bi se lahko danes učinkovito zoperstavili uničevanju planeta.
Brezglava svetovna tekma, vsaj po besedah Burdinih govorcev, počasi izgublja smisel in zalet. Le zakaj naj bi Evropa dohitevala Ameriko, se sprašuje Naisbitt. Zakaj naj bi še bolj uničevala planet in se zato odpovedovala svoji najbolj dragoceni prednosti – socialni državi? In zakaj bi se s šest tisoč leti evropske kulture primerjali zle dvestotimi leti nove ameriške zgodovine, dodaja Luc Besson, znameniti francoski režiser, ki pravkar s povsem digitalno animiranim filmom Artur in Minimojčki prihaja tudi na naša filmska platna.
Morda res ni še konec upanja. Morda se bodo svetovni močnjaki, ki v resnici upravljajo naš svet, enkrat le pravočasno odzvali na doslej najhujšo grožnjo človeštvu. Za refleks, za pravočasni odzivni čas gre konec koncev. Danes je morda še čas, jutri bo zanesljivo prepozno.
Kljub pregovorni nemški pošlihtanosti v veliki dvorani Bavarske državne banke, ki je gostila Burdino konferenco, skorajda ni bilo videti moža s kravato. Le kdaj se bo modna industrija odzvala na dejstvo, da kravat ne maramo več, in oblikovala srajčni ovratnik tako, da ne boš brez barvastega traku okrog vratu izgledal nemaren in razpuščen, sem se spraševal.