• 24. oktobra 1983 •

I.

Padanje naklade, slabšanje gmotnega položaja, spodrsljaji in napake v izvajanju uredniške politike narekujejo hitro iskanje rešitev, ki naj informativnemu tedniku »Dela« Teleksu zagotovijo pozitiven preobrat, tako vsebinsko kot tudi nakladno in gmotno.

Čeprav smo že ob polletju ugotavljali skrb zbujajoča gibanja, ki so se kazala v slabih poslovnih rezultatih (3,778.000 dinarjev izgube), v nadaljnjem manjšanju zanimanja bralstva za tednik in v nekaterih zaostritvah glede tekoče vsebinske naravnanosti, so se razmere v zadnjih tednih v vsebinskem in poslovnem smislu še nadalje zaostrile. Prodana naklada se je v septembru zmanjšala za 3.200 izvodov, v devetih mesecih letos je 5,669.572 dinarjev izgube (planerji napovedujejo, da bo izguba Teleksa konec leta od 7 do 8 milijonov dinarjev), posamezni članki in uredniška sporočila pa so tako znotraj ČGP Delo kot tudi širše povzročila začudenje, nezadovoljstvo, kritične pripombe in vprašanja glede profesionalne odgovornosti in politične naravnanosti Teleksa. Po vrsti tovariških in načelnih razprav in razčiščevanj v zvezi z nekaterimi spornimi uredniškimi potezami – po katerih je kazalo, da je vodstvo uredništva Teleksa, zlasti glavni urednik, doumelo in sprejelo večino kritičnih pripomb kot dobronamerno pomoč v prizadevanjih za boljše delo, hkrati pa tudi priznalo posamezne napake – se je uredništvo javno in interno, vsaj tako je pokazalo z nekaterimi svojimi dejanji, postavilo v superiorno, samosvojo razsodniško pozo. To je najizrazitejše izrazilo uredniško sporočilo z dne 21. julija 1983. »Kritizirajo nas, da nedopustno posplošujemo, hkrati pa sami v Teleksu napadamo ravno posploševanje… Najbrž bo največji del resnice v dejstvu, da v tej naši družbi sploh ni mogoče izvedeti, kaj v krogih, ki so nosilci resničnega gospodarskega in političnega odločanja, kdo resnično misli in dela…«. »…Teleks je bil tudi že na robu takšnih obtožb oziroma ‘časti’, ko se je zadnje mesece loteval občutljivih vprašanj, o katerih naj ‘v tem trenutku’ (še) ne bi pisali. Po raznih sestankih so se o njem hitro raznesle etikete – ‘senzacionalističen’ in podobno. Seveda je vmes tisti večni nesporazum: ali hudi gospodarski časi pomenijo, naj se o (nekaterih, mnogih?) tako imenovanih občutljivih rečeh ne bi pisalo – ali pa ravno narobe: krizni pojavi se lahko rešujejo le tako, da se javno pomenimo o vsem, prav o vsem, kar vznemirja naše delovne ljudi in občane.«

Kljub izčrpnim in jasnim pogovorom in dogovorom v okviru ČGP Delo – po zapletih, ki jih je povzročila ne dovolj premišljena objava članka o nafti in bencinskih bonih – v katerih je sodeloval tudi glavni urednik Teleksa, smo prišli do skupnih ocen o deležu novinarske krivde in pomanjkljivostih in krivdi drugih. Ko je torej potekal normalen dialog in smo razčiščevali sporne zadeve z drugimi prizadetimi in z odgovornimi družbenimi dejavniki, je Teleks vsem dogovorom in sklepom navkljub znova mislil, da je poklican, da se postavi v vlogo nekakšnega zadnjega razsodnika in zaščitnika pred »oblastjo«. Tega za razliko od prejšnjih posameznih spodrsljajev in idejno vprašljivih tekstov nismo mogli več pojmovati kot naključen spodrsljaj, napako, ampak kot čedalje bolj izrazito uredniško tendenco, ki je v nasprotju s Teleksovo in seveda s celotno Delovo uredniško zasnovo, tendenco torej, ki vidi vlogo Teleksa kot nezmotljivo, edino nesporno in avantgardno pozicijo v naši družbi.

V sklop takšne opredelitve moramo uvrstiti tudi nenehno vztrajanje na tako imenovani detabuizaciji, ki naj bi jo opravljal Teleks, in takšni politizaciji Teleksa, ki naj bi brez milosti radikalizirala nekatere družbene teme in vprašanja – tudi s pisanjem na osnovi pomanjkljivih podatkov, enostranskih sklepov, ali pa z nekritičnim objavljanjem prispevkov ali izjav svojih občasnih sodelavcev, intervjuvancev ali pisem bralcev (to se je čedalje jasneje kazalo od številke do številke) – pod pretvezo, da čas zahteva odpiranje problemov, zaostritve, četudi ne povsem objektivne, ker naj bi za objektivnost vsi prizadeti pač poskrbeli v naslednjih etapah pojasnjevanj in obrambe. Iz večine člankov, v katerih je »šel Teleks do konca«, pa pogosto izzvenijo le črnogledost, malodušje in brezperspektivnost. Ugovore zoper takšno usmeritev in kritiko konkretnih spodrsljajev in sploh takšne prakse so v uredništvu Teleksa praviloma opravičevali z dobro namero in s skromnimi kadrovskimi možnostmi, čeprav – kot se je pokazalo kasneje – očitno ni šlo samo za to.

Ne dovolj premišljene in pojasnjene teze o detabuizaciji (uredniško sporočilo z dne 2. junija 1983: »Če v naši družbi res ni več tabujev, so menili ugledni člani sosveta, potem mora biti Teleks prvi, ki bo to dokazal…«), politizaciji, o političnem tedniku, ki naj bi šel po vsej sili dlje in pogumneje od drugih medijev, ki naj bi gojil bojevito novinarstvo, so nekateri v uredništvu in zunaj njega začeli tolmačiti in zlorabljati po svoje, kot nekakšno permanentno pozicijo ali celo opozicijo proti politiki, proti funkcionarjem nasploh, s splošnimi ocenami in obtožbami, s sumničenjem v institucije sistema, z izbiranjem ali poskusom ustvarjanja konfliktnih stanj v družbi, tudi v drugih republikah in pokrajinah, kot da bi bila le-ta prevladujoča.

Tako v tem času kot po nekakšnem pravilu – kljub pobudam in opozorilom – v Teleksu skoraj ni bilo zaslediti kritično ustvarjalnih tekstov o najpomembnejših vprašanjih družbenega trenutka (razvoj političnega in ekonomskega sistema socialističnega samoupravljanja, gospodarska stabilizacija, mednacionalni odnosi v ustavnem duhu), kvečjemu se je o tem pisalo v negativni interpretaciji, s katero je uredništvo Teleksa potrjevalo svoj parcialni in idejno nejasen pristop pri obravnavanju družbene problematike.

Zoper takšno naravnanost so bili brez moči še tako ostri uredniški posegi pred objavo, na katere se je pogosto izgovarjal glavni urednik Teleksa. Tako je bilo med drugim objavljeno tudi:

»… oblast vztraja, da je treba tudi v šolah privarčevati in ker živimo v družbi, kjer je za vojsko, streljanje in vse, kar nas ne sme presenetiti, dovolj denarja, bomo pač streljali…« in »…zakaj bi se šli te zapletene igre, ko pa je toliko enostavnejša (in cenejša!) tista, ki zahteva le puško, tarčo in pokorščino ukazom…« (pisanje o stabilizaciji v prosveti); ali »… že dolgo ni bilo tako jasno opaziti in čutiti socialne neenakosti kot zdaj, ko nekatere od rojstva do smrti spremljajo socialne razlike…«, ali v uredniškem sporočilu (25. avgusta 1983). »… ob vseh podražitvah res ne bi bilo čudno, če bi bili nagi in bosi iz nuje in ne zaradi priseganja na nudizem…«, ali vprašanje v intervjuju (7. julija 1983) »… toda, kako naj ljudje razpolagamo z rezultati svojega dela, ko pa so ti rezultati zapravljeni za naslednjih deset, dvajset let? V obliki kreditov smo jih porabili, tako da bodo dolgove odplačevali še naši otroci…«; in tako dalje…

Tako se Teleks začenja pojavljati v vlogi nekakšnega generalnega razsodnika, kateremu je že vnaprej vse jasno in znano. V isti sapi, ko poziva na splošno jugoslovansko ljudsko hajko zoper funkcionarska stanovanja, ko spodbuja nekakšno denuncianstvo, češ, pišite nam o zlorabah funkcionarjev s stanovanji, že tudi kategorično ugotavlja, da ni niti enega  dela v Jugoslaviji, niti občine, kjer pri delitvi stanovanj ne bi bilo nepravilnosti (uredniško sporočilo 14. julija 1983: »… o funkcionarskih stanovanjih šele zdaj moremo spodobno in napol javno razpravljati. Prepričani smo, da ni slovenske ali jugoslovanske občine, republike ali pokrajine, kjer ne bi tudi ‘formalno pravilno’, po malce jasnejših moralnih normah pa dvomljivo razdeljevali družbenih ali celo solidarnostnih stanovanj. Ker pa vrana vrani oči ne izkljuje, držijo stalni funkcionarski krogi te reči strogo med seboj… Tu pa bo Teleks poskusil iti do konca. Za informacije in namige se priporočamo vsem našim bralcem (seveda pa tajnost po želji informantov jamčimo…«; ali (v članku 14. julija 1983, »… Že na začetku smo omenili, da se je za Bežigradom o teh stvareh dolgo šušljalo. Naše pisanje je pred meseci zbudilo očitek, češ, da je neutemeljeno in prenagljeno, in tako bi časnikarji skoraj spet postali dežurni krivci za zaplete. Podobno se je dogajalo tudi v Celju pred nekaj leti, pa zdaj v Beogradu v primeru stanovanj za zvezne funkcionarje in še kje. Za zdaj prepuščam bralcem samim, da si ustvarijo mnenje o opisanem početju, sicer pa se bomo s stanovanjskimi igricami še ukvarjali«. Torej spet Teleks, ki nekaj samodejno odkriva, čeprav so problem že prej sprožile politične organizacije in delegati v občini Bežigrad.

Tudi sicer si velik del Teleksovih avtorjev kot krivce za sedanji položaj in za »(zanesljivo svetlo) prihodnost«, kot pravi eno od uredniških sporočil, označuje dogmatike, politike, oblastnike ali kar komuniste. Ti so krivi vsega hudega, prav oni zavirajo pobude zdrave človeške pameti, preprečujejo, da bi se uveljavili pametni in razumni predlogi strokovnjakov na posameznih področjih, znanstvenikov in gospodarstvenikov.

Nekakšno Teleksovo pravilo je tudi postalo, da uporablja izjave in podatke ne glede na čas in namen, v katerem so bili dani ali zbrani, samo da podpirajo avtorjevo skonstruirano tezo – nemalokrat naravnano v to, da kot družba ali posamezniki nimamo perspektive – na primer v prispevkih o stabilizaciji v prosveti ali o samomorih na Slovenskem.

Za razliko od takšnega enostransko črnogledega odnosa do družbe je na primer rubrika Povabilo k besedi (Milan Maver), v kateri je predstavljen trud slovenskega združenja dela za razvoj in prodor na tuje trge, sem – v pozitivno naravnanost – lahko prištejemo nekatere intervjuje brez tendenčnih vprašanj, informativne članke o turizmu, kulturnih znamenitostih, pa tudi problemske članke o položaju direktorjev, o prostorskem načrtovanju, o stanovanjskem gospodarstvu, o pokojninah itd.

Kot ilustracijo na Teleksovo pravilo o samovoljni izbiri podatkov in izjav, naj omenimo še članek Zima našega nezadovoljstva (Teleks 5). V njem so uporabljeni deset mesecev stari podatki iz raziskave Slovensko javno mnenje 1982, da je že takrat komaj slaba četrtina anketirancev menila, da je politika Zveze komunistov povsem skladna z interesi večine ljudi, in domneva, da je od takrat ta odstotek še  precej padel. Bralec lahko dobi vtis, da peščica ljudi – Teleks jih imenuje enkrat oblast, drugič dogmatiki, tretjič samo komunisti – vsiljuje svoje odločitve večini prebivalcev, od tukaj naprej pa je najbližja pomisel na to, da je prav to vzrok za težave, krize, nesporazume in konflikte.

Posebej značilni za Teleks sta še dve tezi, ki se pojavljata v različnih časnikarskih oblikah in v različnih časovnih obdobjih:

• občutek ogroženosti slovenščine in Slovencev nasploh, ki doseže vrh z Mrakovo ugotovitvijo (številka 34) o genocidu in samogenocidu slovenskega naroda,
• dvomi o pravičnosti našega sodstva in naše kaznovalne politike.

Področje, ki je deležno stalne, poudarjene pozornosti je področje informiranja, kjer se »problem« internega informiranja dvigne do nadvse pomembnega načelnega vprašanja, ki naravnost obseda nekatere tekste. Sicer pa so iz te domene za Teleks najhvaležnejša tematika različni ekscesi, zapleti s študentskim tiskom, okrogle mize in pogovori o tisku, jeziku, kjer kljub vsem svojim proklamacijam o objektivnosti sploh ne išče ali pa grobo prezre in zamolči stališča tistih, ki ne ustrezajo vnaprej zamišljenim avtorjevim tezam in opredelitvam.

Značilni so tudi nekateri intervjuji v Teleksu. Vprašanja, ki so polna kategoričnih tez, provokacij in pasti in hkrati dokončnih stališč do posameznih družbenih zadev, vprašanj, kažejo neko posebno, vzvišeno negatorsko pozicijo (nekaterih) Teleksovih novinarjev.

Seveda po svoje govorijo o Teleksovi poziciji tudi v določenem času in določenemu položaju izbrani feljtoni, z mnogimi poenostavljenimi prikazi zgodovinskih in sodobnih dogajanj in posredno in neposredno primerjavo z našimi sedanjimi razmerami. Denimo, Praška pomlad z nekaj spremljajočimi komentarji in intervjuji, ki so se spremenili v protisocialistično pisarijo, Husićev Djilas oziroma 6. plenum, ki je bil pospremljen z dvoumnimi uredniškimi ilustracijami in komentarjem, feljtonistična predstavitev knjige Strankarski pluralizem in monizem, predstavitev in komentiranje (tudi iz zahodnonemškega tiska) pogreba Aleksandra Rankovića itd., pa je bilo enostransko in tendenčno.

Rubrika Rekli so – zapisali so, je na prvi pogled videti preprosta in nevtralna, v resnici pa je objavljanje iztrganih odstavkov iz celovitih izjav ali prispevkov izrazito politično in odgovorno dejanje. V Teleksu se je prav v tej rubriki – kot v nekaterih avtorskih člankih in ponatisih – izrazila naravnanost članov uredništva, saj so s takim samovoljnim in nedopustnim početjem (ki pa, žal, ni novost v jugoslovanskem časopisju) pokazali svojo poklicno in politično nepremišljenost.

Teleks je uvedel ponatiskovanje posameznih člankov iz jugoslovanskega  tiska, kar naj bi mu dalo jugoslovansko dimenzijo. Pregled teh prispevkov pa kaže, da si Teleksovi bralci lahko ustvarijo predvsem podobo, da je v drugih republikah in pokrajinah vse narobe, da imajo same škandale, afere, gospodarske neuspehe, da se med seboj le spopadajo, intrigirajo drug proti drugemu, le polemizirajo drug z drugim, da se v njih vrstijo nacionalistični izpadi. Iz dolgih intervjujev drugih časopisov so bralci Teleksa zvedeli lahko le politično najbolj »pikantne« dele (spet po izboru članov uredništva).

Večina teh ugotovitev ni nova. Na napake, nedoslednosti in spodrsljaje smo opozarjali in o njih sproti razpravljali v raznih uredniških telesih v ČGP Delo, nekajkrat pa so bile predmet kritičnih opomb tudi v komisiji predsedstva CK ZKS za agitacijo in propagando in v tiskovnem svetu pri P RK SZDL. Nedvomno bi bilo prav, če bi o vsem tem obveščali tudi izdajateljski sosvet, kot bi bilo prav, da bi se tudi izdajateljski sosvet samodejno vključeval v konkretne ocene posameznih številk, tako dosežkov kot spodrsljajev.

Predvsem pa smo menili, da bomo zaznane pomanjkljivosti lahko brez posebnih kampanj razrešili samo po notranji uredniški poti. Namesto tega smo zadnji čas doživeli kulminacijo napak in nesporazumov, tudi nepripravljenosti za normalno sodelovanje in dogovarjanje. Tako sta ostavki glavnega in odgovornega urednika in namestnika glavnega in odgovornega urednika samo vrh zapleta in že tudi olajšanje v naporih za ureditev političnih in gospodarskih razmer na Teleksu.

Kot smo to storili že nekajkrat, se nam zdi potrebno tudi tukaj poudariti, da je Anton Rupnik sprejel uredništvo Teleksa v hudih kadrovskih in organizacijskih težavah, da smo mu zlasti na začetku – tako v organizacijskem, materialnem in kadrovskem pogledu – obljubljali več, kot pa smo lahko glede na dejanski, čedalje slabši kadrovski in materialni položaj ČGP Delo v resnici lahko storili. Povedati je treba tudi to, da je Anton Rupnik od nastopa do odstopa kljub devetmesečnemu mandatu vodil v resnici Teleks slabega pol leta (seznanjanje z delom, študijsko potovanje v Švico, bolezen, dopusti) in v izvajanju uredniške politike nikakor ni edini krivec za spodrsljaje v Teleksu. Poudariti tudi moramo, da je prav Anton Rupnik takoj po prihodu na uredništvo Teleksa močno popestril vsebino tednika, uvedel vrsto novosti, si v sodelovanju z izdajateljskim sosvetom prizadeval bolj odpreti uredništvo zunanjih sodelavcem.

 

II.

V nastalem položaju sodimo, da je treba takoj spremeniti in dopolniti vsebinsko in oblikovno zasnovo Teleksa, da bi preprečili nadaljnje slabšanje ekonomskih in profesionalno-političnih razmer. Kljub vsem dosedanjim prizadevanjem v okviru obstoječe uredniške naravnanosti nam ni uspelo zaustaviti upadanja števila naročnikov, prav tako se kljub nekaj propagandno-prodajnim poskusom ni povečalo število novih bralcev. To je povzročilo zaostritev ekonomskih težav, zmanjšalo odmevnost časopisa in seveda tudi pripeljalo do precejšnjega upada zanimanja za oglaševanje v njem, kar še dodatno zapleta in otežuje položaj.

Zato bi se moral spremenjen koncept tednika splošno-informativnega značaja bistveno razlikovati od sedanjega Teleksa, saj gre za zadnji poskus, da se takšna publikacija naposled ali uveljavi na trgu ali pa ugasne. Tako smo za zdaj – ob odločenosti, da Teleks ohranimo – tudi odložili nekatere radikalne varčevalne posege v časopis (zmanjševanje obsega iz 64 na 48 strani, siromašenje naslovnice), ki bi ob trenutnem prihranku v resnici pomenili le podaljšanje sedanjega životarjenja. Spremenjenemu konceptu Teleksa zato lahko zagotovita izrazitejši profesionalni prodor in boljše poslovne rezultate, le večja kakovost in odmevnost. Takšna usmeritev pa bo zahtevala tudi ustrezne kadrovske spremembe.

Da bi se izognili vsakršnim nesporazumom in dilemam, moramo ob tej priložnosti kritično in samokritično ugotoviti, da sedanje kadrovske in gmotne možnosti ČGP Delo ne omogočajo izdajanje tednika, ki bi imel ambicijo, da na Slovenskem odigra vlogo klasičnega političnega tednika, kot sta v Jugoslaviji Nin in Danas. Oba omenjena tednika imata v svojih uredništvih več kot 30 novinarjev, medtem ko priprava edicij, ki jih izdaja ČGP Delo, sloni na uredništvih, v katerih je približno po 10 zaposlenih.

Kar zadeva možnosti novega Teleksa je treba bolj kot doslej upoštevati specifične razmere na populacijsko in jezikovno omejenem slovenskem trgu informativnega in revijalnega tiska, tradicionalno navezanost bralstva na »svoje« edicije, in dejstvo, da vlogo, ki je v drugih delih Jugoslavije namenjena specializiranim političnim tednikom, pri nas v pretežni meri opravljajo – in naj bi jo še bolj – Sobotna priloga Dela, Naši razgledi, tedenski prilogi Dnevnika in Večera.

Zato v ponujenih izhodiščih za novo vsebinsko in oblikovno zasnovo Teleksa predvsem menimo, naj bi informativni tednik »Dela« – za razliko od drugih bolj ali manj specializiranih publikacij – pokrival široko področje aktualnega dogajanja, in sicer na poseben revijalni način, po vsebini, slogu in obliki usmerjen k najširšemu krogu bralcev.

Prav zdaj iščemo oblike, ki naj bi zagotovile, da z razmeroma skromnim sestavom uredništva in z organizirano oporo na kadrovske potenciale vsega ČGP Delo vendarle ustvarimo tip odmevnega in samoupravno politično angažiranega tednika, ki se bo hkrati zavedal tudi svojih realnih možnosti. To pa pomeni, da se bo posameznih nalog loteval temeljito pripravljen, celovito in demokratično odprto in brez vnaprej skonstruiranih sklepov. To naj bi bila nekakšna panorama raznolikih informacij, reportaž, izvirnih in domačih ter po tujih virih povzetih člankov, ki bi bralcem zagotavljali čim bolj celovit in neposreden stik z dogajanji v Sloveniji, Jugoslaviji in po svetu. Poglavitna značilnosti v primerjavi z dosedanjim konceptom naj bi bila usmeritev – vsaj v daljšem časovnem obdobju – na vsa družbena področja, v vse sfere človekovega življenja in aktivnosti.

To pa seveda zahteva radikalnejšo rekonstrukcijo vsega časopisa, odpravo nekaterih rubrik, ki so pogosto dale dvomljive rezultate, in odpravo parcelacij na zgolj nekatera tematska področja, velikokrat odvisno od osebnih nagnjenj članov uredništva ali zunanjih sodelavcev. Načelna,  marsikdaj abstraktna in pesimistična Teleksova razmišljanja v imenu ljudi in o ljudeh, v imenu politike, morajo zamenjati življenjska pričevanja ljudi, samoupravnih skupnosti – z določno kritiko, z določnimi uspehi, dilemami, radostmi in zmotami. Teleksove strani morajo bolj avtentično in večplastno odsevati slovenski in jugoslovanski prostor in seveda tudi dogajanje po vsem svetu.

Teleks bi sicer ohranil nekaj značilnosti, ki so bile preizkušene v preteklosti, vendar bi namesto nizanja člankov in rubrik sestavili čvrsto ogrodje iz petih elementov:

• hrbtenica tega ogrodja bi bile teme, narejene v uredništvu oziroma v sodelovanju z drugimi specializiranimi novinarji »Dela« ali zunanjimi avtorji;
• na to hrbtenico bi priključili bogat izbor najzanimivejših aktualnih člankov, objavljenih v jugoslovanskem tisku;
• pripravili bi tudi še bogatejši izbor gradiva, povzetega iz tujega tiska;
• dodali bi razvedrilne strani oziroma nekatere stalne rubrike (feljton, ugankarski kotiček itd.);
• celoto bi zaključeval oglasni prostor, povezan z akcijami, s koristnimi nasveti, s stiki z bralci (na primer: turizem, rekreacija, poljudna znanost, društvene dejavnosti, amatersko delovanje itd.).

 

V uredništvu bi vsak teden pripravili nosilno temo z notranje-političnega, gospodarskega, zunanjepolitičnega, kulturnega ali kakšnega drugega področja. Teme naj bi raznolikemu krogu bralcev pomagale ustvarjati celostnejšo podobo o posameznih pojavih in dogodkih tekočega tedna ali daljšega obdobja, o pluralizmu in sintezi samoupravnih interesov, o tem, kako se soočajo in usklajujejo različni pogledi na ožjem in širšem jugoslovanskem območju, o značilnostih našega družbenopolitičnega in družbenoekonomskega sistema socialističnega samoupravljanja; torej vsaj dela tistega, kar ljudem med tednom ali zaradi pomanjkanja časa ali zaradi necelovitih informacij in informiranja po koščkih ni mogoče prikazati v vsej celovitosti. Tema naj ne bi bila obdelana v obliki klasičnega članka, temveč bi bila zgrajena iz kratkega in jedrnatega besedila in iz dopolnilnih elementov (izjav ljudi, odlomkov iz dokumentov, grafikonov in statistik, fotografij), toda brez pristranskega prikrojevanja in manipuliranja. Po načinu obdelave naj bi bila nosilna tema Teleksa razumljiva kar najširšemu krogu bralcev, obdelana atraktivno in preprosto, vendar odgovorno, resno in s prizadevanjem, da bi tudi na takšen revijalni način in v takšnem lahkotnejšem slogu prispevali k izpolnjevanju družbene vloge, ki jo ima informativni tednik »Dela« – Teleks in ČGP Delo.

Za ČGP Delo:

glavni urednik

Boris Dolničar