• 26. junija 1979 •

Stališča, ki so bila izoblikovana na seji komisije P CK ZKS  za agitacijo in propagando glede idejne usmerjenosti in uresničevanja uredniške zasnove revije »Teleks«

Razprava v komisiji P CK ZKS za agitacijo in propagando o uredniški zasnovi revije Teleks je nakazala širše probleme v revijalnem tisku in časnikarstvu nasploh, kar naj spodbudi tudi komuniste v Teleksu na vsebinsko izpopolnjevanje uredniškega koncepta. Komisija je priporočila komunistom v Teleksu, da v duhu teh stališč proučijo svoje delo in tudi sprejmejo konkretne sklepe, pri tem pa upoštevajo ugotovitve in mnenja, ki so bila v razpravi deležna posebnega poudarka:

• Napori uredništva za pogumno polemično angažiranje, atraktivnejši in neposrednejši novinarski pristop, izogibanje šablon, pridigarstva in sivine, zaslužijo spodbudo in podporo.

• Pri odpiranju problemov, polemik in razprav naj uredništvo organizira sodelovanje vseh konstruktivnih, v socialističnem samoupravljanju angažiranih sil, in to tako, da bo usmerjeno k reševanju in ne le odpiranju družbenih vprašanj. Odgovornost komunistov v Teleksu je, da s pisanjem o posamezni problematiki objektivno težijo k njenemu razreševanju in da nista smisel kritik in polemik le kritika in polemika za sebe. Kritika mora biti vedno in vseskozi argumentirana, odgovorna in dobronamerna.

• Odprtost Teleksa ne sme biti samo deklarativna, ampak tudi dejanska. V njem naj se pojavljajo vsi avtorji, ki želijo kreativno sodelovati pri uresničevanju koncepta Teleksa. Samoupravni interesni pluralizem v časopisu ne sme biti zgolj »pluralizem« posameznikov. Pri tem se komunisti v redakciji ne smejo postavljati v navidezno nepristranskost, ampak se morajo tudi sami dosledno angažirati na programskih načelih Zveze komunistov.

• Usmeritev uredništva h kvalitetnejšemu in deloma zahtevnejšemu branju je umestna, vendar to ne bi smelo pomeniti, da se časopis obrača samo na formalno izobraženega bralca. Obrača naj se na angažiranega bralca, ne glede na njegovo izobrazbo in socialno pripadnost.

• Teleks si mora prizadevati za naklado, torej bralce, in se preverjati v pogojih socialističnega samoupravljanja. Poslovnost in kulturnopolitično poslanstvo hkrati ni lažna dilema, ampak problem, s katerim se je treba spoprijeti. Pri tem naj komunisti v Teleksu težijo k temu, da pridobiva bralce predvsem s kvaliteto, z resničnim, poglobljenim in pogumnim obravnavanjem problemov delovnega človeka, njegovega okolja in družbe in visokim profesionalnim nivojem. S senzacionalizmom, s cenenimi nakladnimi podvigi in lažnimi problemi tudi v prihodnje ne bi smeli reševati kratkoročnih nakladnih težav.

• Kvaliteten časopis seveda lahko dela le kadrovsko ustrezno zasedena redakcija, s potrebnimi materialnimi pogoji, organizacijo in usmeritvijo. Pri novinarskemu delu je treba mnogo bolj stimulirati kvaliteto, vloženo delo, znanje in odgovornost kot pa ekstenzivnost. Pri ustvarjanju pogojev za kvalitetno delo in dograjevanje vsebinske in idejne koncepcije ter za organizacijsko in materialno konsolidacijo je treba angažirati poleg redakcije tudi komuniste v temeljni organizaciji, v uredništvu Dela, v vsem časopisnem podjetju, v organih družbenega upravljanja in drugod.

(Stališča so bila verificirana na 10. seji komisije, dne 26. junija 1979.)

Posredno smo zvedeli, da je tiskovni svet SZDL obravnaval pisanje Teleksa o jugoslovanski himalajski odpravi. Ker je peticija, ki jo je pripravil vodja odprave tovariš Tone Škarja, napisana hudo enostransko in nestrpno, in ker je polna neresnic in nekorektnih podtikanj, menimo, da je bila povsem neobjektivna in pomanjkljiva osnova za razpravo o zapisih v Teleksu. Na seji žal nismo bili navzoči, zato želimo v tej obliki obrazložiti Teleksov pristop k pisanju o odpravi na Everest ter osvetliti tudi drugo plat resnice.

V uredništvu Teleksa menimo, da noben jugoslovanski časnik ni posvetil jugoslovanski odpravi na Everest toliko pozornosti ter toliko tako aktualnih informativnih in afirmativnih, pa tudi angažiranih zapisov ter ji v svojem okviru dal tolikšen pomen kot prav Teleks. O odpravi načrtno in kontinuirano pišemo že več kot leto dni, posvetili smo ji uvodnike, naslovne strani, okroglo mizo, barvne fotoreportaže, vodilne članke intervjuje in komentarje. S svojimi prispevki so v Teleksu sodelovali funkcionarji PZS, udeleženci odprave in organizatorji. Z odpravo smo na naše stroške, skupno z redakcijo Dela, poslali tudi svojega novinarja. Pri vsem tem ves čas, razen z vodjo odprave in njegovim namestnikom, ni prišlo do nikakršnih nesporazumov, zamer ali celo konfliktov, ne z udeleženci odprave, ne s komerkoli drugim.

Alpinizem, himalajstvo pa še posebej, je edini šport, ki ga novinarji ne spremljajo neposredno, temveč pišejo o njem največkrat po pripovedovanju akterjev, kadar seveda, kar je še pogosteje, ne pišejo poročil plezalci sami. Zato ni čudno, če so poročila o uspehih (in značilno je, da neuspehov sploh ni) le nekritične hvalnice nepremagljivih in nezmotljivih junakov. Posledica je, in v PZS se mnogi tega že zavedajo, da zanimanje za takšne neresnične junake upada in da popularnost naših vrhunskih alpinistov v primerjavi z drugimi športi ni ustrezna njihovi resnični vrednosti. Na posvetovanju, ki ga je prav o tem problemu organizirala PZS, smo se jasno dogovorili, da je treba o planinstvu pisati tako kot o drugih športih: aktualno, kritično in angažirano. Vrhunski športniki naj bodo tako kot v drugih športih predstavljeni kot ljudje z vrlinami, napakami in osebnimi lastnostmi, s kakršnimi se bralci lahko identificirajo, ne pa kot lakirane romantične figure iz cenenih romanov. Sodimo, da predvsem po zaslugi novinarjev, ki so spremljali odpravo hitrih radijskih zvez in velikega angažiranja v uredništvih še nobena himalajska odprava ni bila deležna takšne pozornosti in popularnosti v javnosti kot slednja. Čeprav vodstvu odprave ni bilo všeč, da so prihajala v javnost sveža in necenzurirana poročila, je vendar prav ta neposrednost aktivirala javnost kot še nikoli doslej.

Zmagovalci Everesta se želijo uvrščati med športnike, svoje uspehe primerjajo z zmagami na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih in tako tudi pričakujejo, da jih bo javnost obravnavala tako. O nobenem drugem športu nismo toliko pisali na tako poudarjen način kot o našem himalajstvu, še nobenih športnih uspehov nismo tako afirmirali kot prav osvojitev Everesta. Pa hkrati ne vemo za nobenega zveznega kapetana, da bi tako prizadeto reagiral in zahteval celo politično diskvalifikacijo novinarja samo zato, ker si je ta po vseh hvalnicah upal tudi napisati, da bi bil uspeh morda vendarle lahko še večji, da organizacija ni bila ves čas popolna in da enotnost v moštvu le ni bila tako idealna.

Na konkretne obtožbe tovariša Škarje odgovarjamo oziroma jih skušamo pojasniti v priloženem tekstu. Tu se nam zdi potrebno poudariti predvsem naslednje:

Resnici o dogajanju na Himalaji sta na videz dve. Marjan Raztresen piše o velikem uspehu, ki so ga odlično pripravljeni alpinisti dosegli v dolgih dneh izjemnih naporov in preizkušenj, in ki bi bil, če ne bi zaškripala organizacija in če bi bili odnosi v ekipi boljši, lahko še večji. To je resnica, ki jo je videl in slišal pod Everestom. Pešačil je do tja, da bi jo zvedel, in prav nobenega interesa ne more imeti, da bi jo preobračal. V uredništvu nimamo nobenega razloga, da ne bi verjeli svojemu novinarju, ki smo ga poslali na to dolgo pot prav zato, da bi lahko spopad z Everestom predstavili bralcem tudi skozi novinarske in le zmagovalčeve oči.

Resnica, ki jo prikazuje Škarja, je brezmadežna. Vse je bilo idealno, vsi so delali kot en mož, vse je teklo natanko po načrtih in prav nič ne bi moglo biti bolje. Škarja je bil vodja odprave, zanjo je najbolj odgovoren in po nedvomnem uspehu je resnica, kakršno vidi, kakršno opisuje.

Resnica je seveda ena. Le vidijo jo drugače tisti, ki so se povzpeli na vrh, tisti, ki so se morali pod samim vrhom obrniti, tisti, ki so vso stvar organizirali, in tisti, ki so dogajanje povsem od blizu poslušali in opazovali.

In slednjič: za nobeno področje javnega udejstvovanja ne vemo, da bi bilo tako idealizirano, kot nam želi himalajstvo prikazati tovariš Škarja. Povsod drugod, v športu, politiki, kulturi, znanosti in gospodarstvu, dosegamo uspehe, včasih tudi vrhunske, pa nikoli takšne, da ne bi mogli (ali celo smeli) biti še večji, predvsem pa nikdar in nikjer takšne, da jih ne bi smeli tudi kritično pogledati in ob vseh priznanjih javno spregovoriti tudi o tem.

Glavni in odgovorni urednik Teleksa:

Jure Apih

 

V Teleksu je bilo objavljenih 19 daljših prispevkov o jugoslovanski odpravi na Everest, od katerih sem jih 15 napisal sam. prvič sem že 9.junija 1978 obsežno poročal o pripravah na odpravo 29. decembra 1978 pa o denarnih težavah in problemih v zvezi z odpravo. Med odpravo je bila skoraj v vsaki številki Teleksa objavljena vsaj ena moja reportaža.

S planinsko publicistiko se ukvarjam že več kot deset let in seveda nisem imel nobenega vzroka, da bi prav na tej odpravi iskal negativne strani in da bi prav s te odprave ne poročal objektivno. Pred tem sem pisal že o neštevilnih akcijah Planinske zveze Slovenije, ki mi je leta 1975 podelila srebrni častni znak, eno od njenih najvišjih priznanj, »za posebne zasluge na področju planinske publicistike«, kot je napisano na spremnem dokumentu.

V prispevku »Človek na mogočni gori«, objavljenem 22. junija 1979, sem ob zaključku poročanja izpod Everesta nanizal neke pomanjkljivosti, ki pa nikakor ne zasenčijo velikega jugoslovanskega uspeha na tej gori.

Če bi bila organizacija na odpravi brezhibna, kot trdi vodja odprave Tone Škarja, da je bila, se vsaj trem alpinistom ne bi bilo treba vračati izpod vrha gore, da so pomagali svojim trem tovarišem, ki so sestopali z vrha. Pri dobri organizaciji ne  bi bili višinski tabori na dan nesreče (z izjemo tretjega, kjer je bil eden sam alpinist, ki se je utrujen vračal z gore) prazni.

Če bi bila organizacija tako dobra, 31 udeležencev odprave ne bi brez potrebe čakalo v nepalski prestolnici 18 dni; za ta denar bi eden od številnih slovenskih alpinističnih odsekov že organiziral in izpeljal manjšo odpravo.

Če bi imelo vodstvo položaj ves čas v svojih rokah, ne bi vodja odprave in njegov namestnik ob povratku odpotovala z najbližjega letališča v Katmandu, medtem ko je moral po prstih na nogah močno pomrznjeni alpinist Stipe Božić – enako kot vsi drugi člani odprave – še en dan do naslednjega letališča, vodenje glavnine pa je vodja prepustil šefu za prehrano, ki je imel že sicer dovolj svojega dela.

Če bi bila oprema tako dobra, kot trdi vodja odprave, da je bila, ne bi množično odpovedovali ventili na kisikovih aparatih; če ne bi bilo treba akcije končati zaradi drugega (nesreče), bi jo bilo treba že zaradi tega. Če bi bila puhasta oprema, ki je enako kot kisikova najpomembnejši del himalajske alpinistične opreme, dobra, se alpinisti ne bi iz dneva v dan pritoževali nad njo in na koncu sklenili, da tako slabe in od tega proizvajalca ne bodo vzeli na nobeno odpravo več.

O dobrih in slabih človekovih nraveh je dejal alpinist Stane Belak na Teleksovi okrogli mizi o ekspedicionizmu (9.6.1978) naslednje: »Vse skupaj je bilo nasploh hudičevo čudno, po vrnitvi pa smo seveda samo pisali, da je bilo grozno in da smo bili slabe volje. V podobnih situacijah sem že videl zelo fine ljudi v dokaj nenavadni luči; prav živalsko so se obnašali in če bi sami sebe slišali nekaj tednov pozneje, ko so bili lepo umiti, siti in prespani spodaj v dolini v pisarni, ne bi verjeli, da so bili oni takšni. V trenutku jeze in nemoči človek včasih pač poživini… – V takšnih višinah si tako dotolčen, da je pol stvari, ki jih rečeš in narediš, v podzavesti. Glava je nad sedem tisoč metri tako motna, kot da bi bil pošteno pijan. Tisto, kar potem v dolini napišeš za časopis ali revijo, je približno podoživljanje vtisa, ki je lahko precej drugačen, kot je bilo takrat na vrhu.«

Če bi vodstvo odprave in komisija za odprave v tuja gorstva pri PZS zares že pred časom sklenila, da dobi avtor fotografije z vrha Everesta le 1.000 dinarjev honorarja za objavo, komisija pa 4.000, bi mi to omenila tako avtor Nejc Zaplotnik kot tedanji predsednik komisije Aleš Kunaver, ko smo se skupaj pogovarjali o ceni. Očitno je vodja odprave zahteval od avtorjev takšno delitev šele po objavi prispevka »Človek na mogočni gori«.

Če bi bilo res, da alpinisti ne bi želeli sodelovati z menoj, se Zaplotnik sploh ne bi pogovarjal z menoj o objavi svoje fotografije v Teleksu.

Če bi »ves čas odprave slabo poročal«, kot trdi vodja odprave o mojem delu, »Delo« gotovo ne bi dvakrat tedensko objavljalo mojih reportaž, prav tako ne bi objavljala »Jana« mojega himalajskega dnevnika, ki se je prav te dni iztekel, in »Teleks« tu ničesar. Zanesljivo pa bi mi iz Delove hiše takoj sporočili, naj ne pišem tako, ampak drugače.

Res pa je, da sem snov za svoje časopisne prispevke črpal »iz družabnih pogovorov v jedilnici baznega taborišča«, kot trdi vodja odprave. Drugje podatkov nisem mogel dobiti, kajti vodja me ni – kljub večkratnim mojim prošnjam in prošnjam drugih alpinistov – pustil niti do prvega višinskega tabora. Ker mi ni vodja hotel dajati podatkov o dogajanjih na gori, kot se je sicer obvezal s sporazumom med Delom in PZS, sem jih pač dobival od alpinistov, ki so prihajali z gore, in iz pogovorov po talkie-walkiejih med tabori.

Nič ne vem o tem, da bi kdo od odprave »Everest 79« protestiral, ker nisem pisal o vabilu jugoslovanskim alpinistom na polaganje temeljnega kamna za dom indijskih planincev v New Delhiju, kjer je bil tudi predsednik indijske vlade Desai. Vodja odprave me pred tem o dogodku ni obvestil, zanj pa tudi nisem zvedel od njega, temveč od diplomatov jugoslovanskega veleposlaništva v New Delhiju.

Tudi indijske časopise, v katerih je kaj pisalo o naši odpravi, sem dobil na lastno pobudo od znancev v Indiji. Ni mi znano, da bi tamkajšnji časniki pisali o naši odpravi kaj več, kot sem citiral v Delu.

Vodja odprave Tone Škarja se je sicer nekorektno obnašal do vseh spremljevalnih članov odprave, čeprav smo vseskozi poskušali v težkih okoliščinah kar najbolj objektivno informirati jugoslovansko javnost o odpravi. V prispevkih ni hotel vodja nikoli videti ničesar pozitivnega. Na vse pohvale na račun naših alpinistov ni reagiral niti enkrat, pač pa se je oglasil, brž ko sem si »upal« (»Kako si upaš kaj takega?«) napisati nekaj kritičnih in polemičnih pripomb, ki pa še vedno ne zamegljijo natančne označbe o velikem uspehu odprave na Everest, objavljene v prispevku »Človek na mogočni gori«.

Marjan Raztresen

 

Ljubljana, 10.9.1979

Uredništvu Družine,

prepričan sem, da boste moj odgovor na razmišljanje J.L. – čeprav se bojim, da ga po številu besed prekaša – objavili v neskrajšani verziji. Svoje prepričanje ne utemeljujem z Zakonom o tisku, kar bi bil očiten faux pas, pač pa s spoznanjem, ki je implicitno vsebovano v definiciji Roze Luxemburg in ki zadeva tudi svobodo izražanja: svoboda pomeni zmeraj svobodo za tiste, ki mislijo drugače!

Tujke smete mirne duše, če se vam bo to zdelo potrebno, prevesti. Toda samo, če s tem ne bo prizadet smisel povedanega. V tem primeru, seveda, preferiram obrazložitve pod črto..

S spoštovanjem,

Mišo Jezernik

 

Čeprav ne sodim med redne bralce Družine in čeprav je pisec (J.L.) odgovora na Teleksov omizni razgovor o spolnosti in zakonski zvezi, ki je bil objavljen v 32. Številki Družine, želel očitno ostali anonimen, bom vseeno poskušal, kar se da zgoščeno, pošteno in preprosto – to mi narekujejo narava in naravnanost vašega lista ter prostor in čas, ki sta mi na voljo – pojasniti svoje (podčrtal M.J.) poglede na njegova stališča. Obenem bom tudi razkril nagibe, ki so me vodili, da sem se udeležil okrogle mize in pristal na lahkotno sproščenost pogovora, in razloge, ki so me spodbudili, da sem se lotil pisanja pričujočega prispevka.

K pisanju sta me spravili ugotovitev J.L., da stojimo »… vsi (podčrtal N.J.) z obema nogama sredi življenjskega nemira…«, se pravi, ne glede na svoj življenjski nazor, in mnenje, da bo »… odmevno (podčrtal M.J.) razglabljanje zadovoljilo zlasti (podčrtal N.J.) tiste bralce Družine, ki menijo, da se ta list, četudi verski, preveč izogiblje delikatnim vprašanjem…«. Slednje pa ne pomeni le, da bo »odmevno« razglabljanje zadovoljilo samo tiste bralce, ki so menda že dali vedeti, da se list preveč izogiblje tako imenovanim delikatnim vprašanjem, marveč tudi, da je takšnih bralcev zelo verjetno dosti več. S tem sem pa tudi posredno odgovoril na vprašanje, za koga pišem in zakaj sem se udeležil okrogle mize.

Na prošnjo Teleksovega uredništva sem napisal dva prispevka o spolnosti in zakonski zvezi (No. 25: 22/6-79 in 27: 6/7-79), ki sta slonela na podatkih mednarodne empirične raziskave ŠTUDENT IN SODOBNA DRUŽBA iz leta 1971. Podatke sem ustrezno obrazložil oziroma obrazložitev prilagodil ravni bralcev množične revije. Brez odmeva. Podatki in misli so padli v prazno. »Plaz« je sprožil šele omizni pogovor, ki je bil objavljen v Teleksu 20. In 27. julija, to je tri tedne kasneje. Ob tem se mi pa po sebi zastavlja vprašanje, zakaj zmore samo »rahlo frivolni« razgovor zdramiti našo javnost, da se odloči ihtavo reagirati na bolj ali manj domiselne pripombe o sicer »delikatni« plati njenega življenja, skratka, zakaj jo bolj kot dejstva razkuri besedovanje o dejstvih? Sprenevedanje? Najbrž! Saj je tudi tokrat bila sposobna edinole moraliziranja, kar je praviloma hipokrizija, za katero so že generacije pred nami ugotovile, da ne gre v bistvu za davek, ki ga plačuje «krepostnež« za svoje prikrite pregrehe, čednosti (Rochefoucauld: Maximes supprimees).

Ker je J.L. natančno opredelil svoja temeljna izhodišča, ki jih iskreno spoštujem, naj bo to dovoljeno tudi meni, ki mislim drugače, DUBITO, ERGO COGITO, ERGO… ali z drugimi besedami, bolj kot odgovori me zanimajo vprašanja. Zato ne morem verjeti v večne resnice in še manj v večno veljavne norme katerekoli doktrine. Ljudje so razglašali »večne resnice« in jih bodo – kaže, da je to v njihovi naravi – toda življenje je teklo, teče in bo teklo z njimi, ob njih, mimo njih in često zoper njih. Saj so bile končno proizvod ljudi in ne obratno. Podobno velja za norme, ki prav tako niso niti večne niti univerzalne. To je spoznal že Pascal, ko je ves presenečen ugotovil, da kar je pravilno na tej strani Pirenejev, je skoraj zagotovo zgrešeno na oni. Povedano pa seveda ne pomeni, da je življenje katerekoli družbene skupnosti možno brez takšnih ali drugačnih norm. Nasprotno, so »sine qua non« njenega obstoja. Trdim le, da so tudi etične in moralne norme in ideologije, ki jih legitimizirajo, predmet zgodovinskega razvoja.

Iz istega razloga ne verjamem v zgodovinsko in etično neovrgljivost ugotovitve, da je najbolj učinkovito poroštvo trajnosti in trdnosti zakonske zveze obojestranska »zvestoba«. Zakaj? Zgodovino je treba brati zbrano in nepristransko. Ne gre zatiskati oči pred dejstvi, ki so neprijetna, in poudarjati samo tista, ki ustrezajo naši ideološki shemi. V ilustracijo: po eni strani je točno, da je bil npr. vsaj na zunaj najbolj trden viktorijanski zakon, po drugi pa prav tako druži – literature je na pretek – da je bilo ravno to obdobje naše novejše zgodovine priča najbolj bujnemu razcvetu bordelov. (V soglasju s pravilom: QUOD LICET IOVI, NON LICET BOVI. Namreč, svoboščine Jupitra so bile izrazito moški privilegij.) Kakorkoli, z zgodovino kot je naša, to je zgodovina helenistično-judaistično-krščanske civilizacije, nam zagotovo ne bo uspelo dokazati vseodrešujoče vloge zakonske zvestobe. Na delu je bilo kratko in malo, več činiteljev. V še hujših težavah se znajdemo, če primerjamo različne kulture med seboj. Murdock (Social Struotures, 1949), ki je sistematično pregledal 250 različnih kultur, je med drugim odkril, da je večina bolj strpnih kot je naša do izvenzakonskega spolnega izražanje, in kar je še bolj zanimivo, da v večini primerov sploh niso v središču pozornosti spolni odnosi kot takšni, pač pa norme, ki urejujejo temeljne medsebojne odnose med člani dane družbene skupnosti. Zakonska zveza (in družina: monogamna, poliginična ali poliandrična) pa ni in ni bila zaradi tega nič manj trdna oziroma trajna. Vzroke »potresov« in »protipotresno vezivo« je potemtakem iskati drugje. Tega pa seveda ne gre opredeljevati kot apriorno podcenjevanje vloge medsebojne »zvestobe«.

Prav tako bi si ne upal kar tako mimogrede enačiti sproščenosti z razpuščenostjo, kot je to storil J.L., in še manj, pripisati liberalnejša stališča sodobnega človeka do izražanja spolnosti in narave zakonske zveze izključno odkritosti razpravljanja. Če bi to držalo, bi bila zadeva hudo preprosta. Celo pretirano preprosta.

Zgornji tezi je namreč enako težko podpreti z dokazi kot potrditi hipotezo, da obstaja premo sorazmerje med številom gostiln in pijancev. Zategadelj ne presegata ravni duhovite, a neprepričljive besedne igre. Iz istega razloga vzbujajo občutke nelagodja odlomki »…(ponižati) Človeka v človeku…«, »… (ohraniti) vero v lepoto in višji smisel življenja…« in »… h kulturi stremečemu človeku…«. Zato si ne morem pomagati, kadarkoli slišim govoriti o Človeku in Humanosti, da bi ne pomislil na zgodbo očeta Zosime (Bratje Karamozovi) o zdravniku, ki je razlagal: »… čimbolj ljubim človeštvo nasploh, to je Človeka, tem manj ljubim kot posameznike… ali … čimbolj sem sovražil ljudi kot posameznike, tem gorečnejša je postala moja ljubezen do človeštva nasploh…«, ali na peticijo sekcije pariške komune nacionalnemu konventu: »… Par pitie, par amour pour l’humanite, soyez inhumains…«. Sklicevanja na Človeka in Humanost se kratkomalo bojim. Bojim, ker se je na podlagi teh gesel opravičilo že preveč hudodelstev. Gre torej  za humani odnos do človeka z malo začetnico. Do bitja, ki je bilo »vrženo v ta svet«, brez svojega pristanka, in ki si smisel svojega HIC ET NUNC vsakodnevno potrjuje s svojo konkretno družbeno eksistenco. (Vprašanje »višjega smisla« ali smisla nasploh pa sodi med velike nerešene ali celo nerešljive probleme filozofije.) Šele v okviru konkretne družbene eksistence je moč razumno razpravljati o »višjih« in »nižjih« vrednotah, kar pomeni, da je njihova kvaliteta odvisna od točke zrenja, ki je po definiciji predmet zgodovinskih modifikacij, in spleta specifičnih okoliščin.

Kar pa zadev poglede »h kulturi stremečega človeka«, ki veruje v lepoto kot lepoto, ali je J.L.  res prepričan, da nekatera dela, denimo, stare Krete, Grčije, Rima, fontainebleauške šole, Michelangela, Duererja, Boscha, Cranacha, Rembrandta, Rodina, Picassa ali Ovida, Petronija, Villona, Boccacia, Goetheja, Daemela, Brechta etc., ne sodijo v dediščino evropske kulture, da niso odražala na svoj način duha svojega časa, da niso zaradi svoje izrazite »nesposobnosti« lepa in jih je treba zato spregledati? Ali se res ne more sprijazniti z vedrim spoznanjem izreka NIHIL HUMANI A ME ALIENUM PUTO?

Strinjam pa se z J.L., da ne gre enačiti ljubezni, erotike in spolnosti. Ljubezen je lahko povsem nespolna (npr. ljubezen do domovine, staršev, otrok itn.). Tudi erotika ni nujno povezana s spolnostjo (npr. pedagoški eros itn.), medtem ko si je spolnost komaj možno zamisliti brez erotike – (tudi npr. bestializem, nekrofilijo). Toda, razpravljanje o pomenskih razlikah bi zagotovo preseglo raven množičnih občil in nas zavedlo v strokovne vode, ki po mojem ne zanimajo povprečnega bralca.

Ko je že padla beseda »razpuščenost«, naj mi bo dopuščeno podvomiti, da je slednja med drugim tudi posledica legalizacije kontrole plodnosti, ki jo je navsezadnje poznalo in prakticiralo človeštvo, kadar je to bilo potrebno, od pamtiveka (infanticid, analni in oralni koitus, abortus, homoseksualizem ipd.). Pristati na takšno vzročno zvezo bi pomenilo isto kot sprejeti logiko: ker nosim s seboj tobak, zato kadim, in ne: ker kadim, nosim v žepu tobak. Vsekakor pa smo z legalizacijo, ki je zajela skoraj ves svet, eksplicitno priznali, da je spolnost najprej fiziološka potreba – sicer pa, če bi to ne bilo res, bi bilo človeštvo že zdavnaj izumrlo – in šele nato biološka. Toda s tem smo tudi usodno načeli vrednostni sistem, ki nam je več kot dva tisoč let vbijal v zavest, da je spolnost biološka potreba, ki naj služi izključno reprodukciji vrste. Usodno pravim zato, ker se mora praviloma spremeniti globalni vrednostni sistem, brž ko mu izmaknemo katerikoli osnovni element. Vendar, v katero smer in kako, ostaja zaenkrat odprto vprašanje. Prav tako ni po sebi zanimiv odstotek razporok, saj manj zapleteni in naporni ločitveni postopek samo pospeši razhod parov, ki so se že razšli. Podobno velja za dejstvo, da se vse več parov odloča za neformalizirano sožitje, ki mu niti ne poskušajo pripisati prilastka »večne« trajnosti (tako imenovana serialna monogamija). Vprašanje, ki je v resnici zanimivo, se glasi: zakaj uspešno formalizirano sožitje tolikim spodleti? In zakaj se ljudje sploh odločajo za neformalizirano zvezo? Toda to še zdaleč ni vse, kar označuje naš čas. Oglejmo si na hitro in nekoliko površno ostale značilnosti.

Čas, ki ga živimo, teče iz dneva v dan hitreje, pravzaprav tako hitro, da postaja dobesedno vse, kar je še danes novo, že jutri zastarelo ali vsaj samo po sebi umevno. Izsledki znanosti, ki niso več dostopni samo tankemu sloju izobražencev, rušijo utečena prepričanja in vrednotenja. Tako imenovana komunikacijska eksplozija nezadržno krči razdalje med kulturami in niči zaverovanost v edino pravilno, to je, svojo kulturo, kar je še pred nedavnim etično opravičevalo konkviste v tem ali onem imenu. V razvitem svetu je še komajda možno potegniti mejo med mesto in vasjo, ki je bila najbolj učinkovit varuh tradicije, ki jo je znala s pomočjo socialnega pritiska (bila je pregledna) tudi uspešno uveljavljati. Skratka, kako se prilagoditi opisanim razmeram, je postalo temeljno vprašanje našega časa in vštric z njim,če nam je to po volji ali ne, kako ohraniti svojo identiteto. Iskanje identitete pa je lahko izredno mučno in se vsled tega tudi velikokrat tragično konča.

Tudi družina ni ostala neprizadeta. Spremenil se je položaj žensk, ki so postale po eni strani ekonomsko samostojne oziroma vedno manj eksistenčno odvisne od svojih mož kot so npr. še bile naše babice, in po drugi, ki množično vstopajo v profesije, ki so bile stoletja carstvo moškega, kar jim konsekventno narekuje tudi drugačen slog življenja. Potem, otroci niso več investicija, ki bi se naj obrestovala na stara leta, marveč obveznost. (Ne glede na to, pa tudi sodobna gradnja stanovanj ne spodbuja številnega potomstva, ki baje sodi med izredno učinkovite »vezi« zakonske zveze.). Potem, tudi tako imenovana jedrna družina, to je skupnost staršev in otrok, se sorazmerno kmalu razide (povprečno po 20. letih): otroci gredo po svoje in starši ostanejo sami. Potem, zaradi pomembno daljše življenjske dobe – v zadnjih 50. letih se je skoraj podvojila – družina zgodaj izgubi dobršen del svojih temeljnih funkcij. Preostane ji v glavnem naloga, da nudi čustveno zaklonišče pred nevšečnostmi vnanjega  življenja. Seveda s pogojem, da ji je uspelo vzpostaviti medsebojne odnose, ki niso bili zasidrani samo v čutni privlačnosti.

Povedano – zelo okrnjeno – pa priplavlja na površje probleme, za katere velja med drugim tudi znano De Gaullovo opozorilo: niso tukaj samo za to, da jih rešujemo, marveč tudi zato, da se naučimo z njimi živeti! Toda kako? Najbrž ne s pomočjo starih receptov ali odgovorov, ki so bili primerni za včerajšnja vprašanja. Novi odgovori pa niso niti preprosti niti priročni, zlasti takrat, ko gre za eksistencialna vprašanja, ki postanejo, kadar je dovolj kruha, veliko bolj pomembna kot eksistenčna. Zato velja vsakomur, ki mu je bolj pri srcu pravovernost pridige kot dejanske stiske vernikov, svetovati, da se najprej in brez predsodkov poglobi v svet, ki pogojuje naravo teh stisk. Tveganje? Ne! Pač pa: HIC RHODUS, HIC SALTA!

Mišo Jezernik

 

 

Uredništvu Teleksa,

prosim, da objavite priloženi prispevek v soglasju z besedo in smislom Zakona o tisku, v prihodnji številki Teleksa.

S spoštovanjem

Mišo Jezernik

V Ljubljani, 10. septembra 1979

P.S.: Insistiram, da objavite prispevek v nespremenjeni obliki, to je, ne da  bi karkoli spremenili. Gre za lekcijo dostojnosti.

 

Naslov: »Ad sprenevedanje«

Ker domnevam, da dotok pripomb na omizni pogovor o spolnosti in zakonski zvezi polagoma usiha, odgovarjam počez in kar se le da na kratko. Na odmev v Družini bom reagiral neposredno. In, da ne bo nepotrebnih nesporazumov, naslov »ad sprenevedanje« se tiče predvsem pripisa pod črto.

Najprej moram poudariti, da kadarkoli govorim ali pišem, to počenjam izključno v svojem imenu. Razen seveda, če sem pooblaščen ravnati drugače, kar tudi razločno in vnaprej povem. Sicer pa okrogle mize, kot je bila naša, ki bi naj bila ravno sproščeno in lahkotno izmenjavo mnenj opozorila našo javnost na pomembnost obravnavane problematike (prispevkoma, ki sta bila podprta s podatki in napisana s primerno zadržanostjo, to očitno ni uspelo: padla sta v gluho kot hruška v gnoj, praviloma ne poznajo delegatov. Zanje veljajo podobna pravila kot za mednarodne in strogo znanstvene konference. Vsak govori zase oziroma razlaga samo svoje mišljenje. Delegacije so značilne za vzhodnoevropske dežele, kjer odloča država, kdo se sme udeležiti konference in kdo ne, in še zlasti, kaj sme povedati in česa ne. Prav tako se moram upreti obtožbi, da je omizje želelo deliti nauke, kako in kaj, in še posebej podtikanju, da so se člani omizja navsezadnje nesramno lotili »večno veljavnih« norm in tabujev. Večno veljavne norme in naravni tabuji, ki zadevajo socialno in seksualno vedenje človeka, kratko in malo ne obstajajo! Nauke pa zmore deliti samo moralist, ki so ga znali že naši predniki utišati z ugotovitvijo: DE TE FABULA NARRATUR, ali z besedami: Nauki zadevajo tebe, zatorej pometi najprej pred svojim pragom!

V tej zvezi sem bil pred leti priča zanimivemu eksperimentu. V prvem prostoru je bila zbrana skupina mladih, starih med 18 in 25 leti, v drugem pa skupina starejših, stara med 40 in 50 leti. Skupini sta bili izenačeni po izobrazbi (srednja) in svetovnem nazoru (nerelegiozni), v obeh skupinah so se vsi med seboj dobro poznali (pogovor je tekel sproščeno) in vsi so imeli določene seksualne izkušnje. Obema skupinama je bila postavljena na ogled enaka zbirka pornografije. Rezultat: skupina starejših, ki je energično in ogorčeno protestirala zoper prikazane pornografske posnetke, je porabila skoraj štirikrat več časa za ogled kot skupina mlajših, ki je komajda reagirala. Je komentar potreben?

P.S.: Na pripombe, ki so bile objavljene v 35. številki Teleksa in razvrščene po paragrafih »ad: abotnost«, »ad: jezik« in »ad: manipulacija«, pa sem prepričan, da je moč odgovoriti le pod črto. Napisane so namreč tako nesnažno in slaboumno, da so se lahko izlile le izpod peresa človeka, ki se ga je v preteklosti odpravilo – po zoprnem in tudi zanj nenavajenem delu – s stavkom: Der Mohr hat seine Pflicht getan, der Mohr kann geh’n. Ali pa odslovilo – če smo bili bolj ljudomili in bolje razpoloženi – v smislu napotil Voltairovega Kandida: Cela est bien dit, repondit Candide, mais il faut oultiver notre jardin! Kar  bi po naše in prirejeno ravni pisanja pravzaprav pomenilo: Dobro si se odrezal, toda zdaj je čas, da se spraviš k opravilu, ki ga znaš. Sadi krompir!

Mišo Jezernik

 

Maribor, 2. marec 1979

Dragi tovariš Apih,

brskal sem v številki devet po Teleksu, a mojega odgovora v Odmevih nisem zasledil. Bil sem omenjen in prizadet, zato po zakonu o tisku vztrajam, da objavite moj odgovor.

Gre za dvoje: Turk trdi, da je bi prvi slovenski igralec v partizanih. Jaz trdim, da to ni preverjeno, kar tudi res ni. Drugič: je Turk užalil slovenske igralce, ki so prišli v partizane po razpadu Italije, češ, da so čakali… na razpad! Baha se s tem, da je bil, preden je odšel v partizane, italijanski vojak! Čudno, da se ne hvali, da je bil orjunaš v stari Jugoslaviji, kot orjunaša se ga namreč spominjajo še mnogi Mariborčani!

Prizadeta je cela generacija partizanskih igralcev, ki je med okupacijo delala v Ljubljani ilegalno in je v partizanih ustanovila Slovensko narodno gledališče: Lojze Potokar, France Presetnik, Ema Starčeva, Vladoša Simčičeva, Milan Košak, Jože Tiran, Jože Gale, Stane Česnik, sestre Stritar, Ivan Jerman, Smiljan Samec… prizadet sem sam, ki sem ravno tako bil partizanski igralec in član gledališča po osvobojenem ozemlju. Bil sem obveščevalec VOS od leta 1941 do razpada Italije, ko sem lahko odšel v partizane, prej mi nadrejeni po obveščevalni liniji, niso dovolili.

Zahtevam, da objavite moj odgovor na Turkov intervju, in da prav nič ne izpustite iz njega. Njegove izjave mečejo čudno luč na celo generacijo slovenskih igralcev-revolucionarjev in partizanov. Čisto jasno, da si borci tega ne morejo dovoliti!

Čudim se novinarki, ki je delala intervju, da je objavila take izjave, ki jih je dal Turk o sebi in o svojih igralskih kolegih, ne da bi jih prej preverila. Preverila bi jih lahko v Ljubljani pri tovarišu Jermanu, ki je napisal knjigo o igralcih-ilegalcih, živih pa je tudi mnogo ljudi, ki so bili v partizanskem gledališču (Kumbatovič, Presetnik, Košak, Levstikova, Vidmarjeva itd….).

Ker moj odgovor ni bil objavljen, domnevam, da tu zadaj nekaj tiči. Žal, kot sem že rekel, se take izjave, kot jo je dal Turk, ne da požreti. Neomajno vztrajam na pravici odgovora in pravici obvestila javnosti, ki naj izve pravo resnico o Turku in njegovih »igralskih kolegih«.

Sicer pa kar naprej kupujem Teleks, ki se lepo razvija in ravno Odmevi so ena izmed njegovih najbolj branih rubrik! Lep pozdrav!

Dušan Mevlja

 

I Z J A V A

Podpisani Dušan Mevlja izjavljam, da sem se prenaglil s trditvami v članku, objavljenem v Teleksu z dne 9.II.1979 v zvezi i intervjujem z Danilom Turkom.

Glede njegove predanosti gledališču je urednik dopolnil intervjuvančev odgovor, češ da zastonj lahko sodeluje, če Stalno slovensko gledališče nima denarja.

Glede trditve v mojem članku – prvi del – ki se tiče odhoda tov. Danila Turka v partizane, pa je iz dokumentacije, ki sem jo prejel od prizadetega tov. Danila Turka, razvidno, da je njegova izjava v intervjuju povsem utemeljena, zato preklicujem svojo izjavo objavljeno v Teleksu 9.II.1979.

Priloženo:

1. Jože Tiran: »Moj prvi miting«, objavljeno v »Kurirčku« št. 8.

Tu je med drugim rečeno:

V Velikih Laščah smo srečali tudi starega gledališkega znanca. Danilo Turk-Joco je bil prej član gledališča v Mariboru. Ker je bil že dalj časa v partizanih, je prevzel tudi vodstvo naše skupine. Slika iz Velikih Lašč – z leve – Danilo Turk-Joco, Vladoša Simčičeva, Jože Tiran.

2. Izjava Vladoše Simčičeve, v kateri pravi, da sta šla v partizane z možem Jožetom Tiranom 2.septembra 1943.
3. Izjava Miroslava Škapina – intendanta 3. čete – Pivške, 3. bataljona Gregorčičeve brigade, kdaj sva se srečala v tej četi in odhod na Dolenjsko z Gradnikovo brigado.

V Mariboru, 26.2.1979.

(podpisani Dušan Mevlja)

 

Trst, 22.2.1979

Tovariš Dušan Mevlja!

Nobenemu ne bom dovolil, da bi me po časopisih ali drugače blatil in me z drugimi besedami označil kot lažnika in ponarejevalca naše svetle PARTIZANSKE ZGODOVINE!!!

Tri svetle svetinje imam: družino, partizanščino in gledališče.

Podpisano izjavo in priloženi dokumenti morajo biti objavljeni v Teleksu dne 2.III.1979.

Kopijo izjave in dokumentov sem danes 22.II.1979 poslal razen Tebi:

1. Glavnemu in odgovornemu uredniku Teleksa tov. Juretu Apihu.
2. Svojemu advokatu v Ljubljani.

Če izjava skupaj z dokumenti ne bo, kot zahtevam, objavljena, bom prisiljen sodno postopati. Objava izjave se bo raztegnila razen Teleksa, na mariborski »Večer«, tržaški »Primorski dnevnik«, ljubljansko »Delo«.

Če Ti ni še dovolj dokumentacije, si jo v par dneh poišči:

V muzeju Narodne osvoboditve v Ljubljani.

Pri Ivanu Renku, Ljubljana, Titova 85. Bila sva skupaj 25.julija 1943 ob padcu fašizma. Pri formiranju Gradnikove brigade za Nanosom, ki je odšla v drugi polovici avgusta na Dolenjsko v sklop XIV. divizije, sem bil postavljen za komandirja I. čete 4. bataljona, Gradnikove brigade – tov. Renko  pa pri isti četi za komisarja.

Maks Dugolin, stanujoč v Novi Gorici  ?  – sprejel me je v juniju v Kraško

Drago Flis, stanujoč v Ljubljani. Srečala sva se na karavli P.3., ko sem bil prekomandiran iz Kraške v Pivško četo.

Fanika – žena Črnugelj Franca, Ljubljana ?  – soborka v Pivški četi.

Karlo Maslo – narodni heroj – Celje  ?  – 24.VII.1943 skupaj napadli pod njegovo komando – komandant III. bataljona – fašiste pri Žagarju v Vremski dolini.

Milhar ?  Stanujoč v Izoli  ?  – namestnik komandirja v Pivški četi.

To jih je le nekaj!!!

Prilagam nekaj izjav raznih Tovarišev – Gledališčnikov in partizanov, ki so bile objavljene ob mojem jubileju 35. letnici gledališkega dela v posebni številki našega gledališkega lista.

 

Tov. Glavni in odgovorni urednik Teleksa, tov. Jure Apih.

Danes sem poslal Vašemu stalnemu sodelavcu Dušanu Mevlji izjavo v podpis, ki jo mora poslati Vam, da jo objavite z dokumenti vred, dne 2.III.1979.

Prilagam Vam izjavo, dokumente, pismo Mevlji, in par izjav iz gledališkega lista ob moji 35. letnici Gledališkega dela 1969.

Pozdrave

Vaš Danilo Turk-Joco l.r.