• Marketing magazin, 3. julij 2026 •

Umrl je Zlatko. Profesor Zlatko. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, v času protibirokratske kampanje, za marketing ljubljanski akademiki še niso hoteli slišati, se je v Delu zgodil Studio za marketing in propagando. Nekaj faliranih študentov, fotograf, akademski slikar, arhitektka, Jani, Jaka in Alenka se je spustilo iz vajeti in v manj kot letu dni pometlo z vso konkurenco na takratnem jugoslovanskem trgu.

Praktikant Zlatko je seveda delil navdušenje uspešnega in zagnanega kolektiva. Prijel je za vsako delo, tudi kinooperaterje ljubljanskih kinodvoran je obiskoval in jih prepričeval, da bi navili potenciometre pri projekciji reklamnega filma Studia marketing, ker je bil tonski zapis prešibak.

Brez učiteljev, brez učbenikov in brez zgledov je kraljevala domišljija in le bolj ali  manj posrečeno ciljana kreativnost je dičila zmagovalce nove vse bolj privlačne stroke. Arhitekti in psihologi so bili edini univerzitetno izobraženi v poklicu, o katerem niso vedeli ničesar. Holivudarji, so v Delovi hiši govorili fantom in dekletom s Plečnikove ploščadi, ki so se, kot se jim je zdelo, svoje službe igrali.

Zlatko zanesljivo ni bil holivudar, reklamersko manekenska scena tistega časa mu je šla pogosto na živce in tudi kakor ustvarjalnega nakladanja ni prenesel. Krčevito se je trudil, da bi v pogosto konfuznem ustvarjalnem procesu  videl smisel in red. Diskutiral je in polemiziral, ugovarjal in prepričeval in trmasto uveljavljal smisel in rezon. Sodeloval je pri najbolj odmevnih  projektih Studia marketing in bil morda sploh najbolj zaslužen pri razvoju holivudarskega projekta v najbolj  strokovno, najuspešnejšo in najbolj priznano jugoslovansko institucijo tržnega komuniciranja.

Kot šahovski konjiček je preskočil v akademsko areno in spet začel od začetka. V času, ko je Kardelj še vztrajal na konceptu dogovornega gospodarstva, je bila ideja holističnega marketinga, s katero je Zlatko Jančič doktoriral, na drugi strani fronte. Jugoslovanski komunisti bomo za družbeno opravičeno delo priznali samo tisto, ki se bo kot takšno dokazalo na trgu, je bil citat resolucije partijskega kongresa, ki je v razgretem politično ekonomskem konfliktu legitimiral sicer zanikana prepričanja.

Univerzitetno okolje teoretiku reklame iz holivudarskega gnezda seveda ni bilo posebej naklonjeno. Veliko  več je moral vedeti,  prebrati in razumeti, da je med načelnostjo, nevednostjo in oportunizmom uveljavil  znanje in argument.

Doktor Zlatko Jančič  je bil prvi akademski učitelj s konkretno in uspešno ustvarjalno prakso. Vedel je, o čem govori, ko je mladim predaval o oglasu, o oglaševanju, o kreativnosti. Poznal je stranpoti in domiselne bližnjice, pretirana navdušenja in zablode. Bil je zraven, ko se je rojevala stroka, ko je zmagal trg in se je družba evforično odzivala na nagovore, ki so premikali zgodovino.

Od vse druščine, ki je zadaj za oddelkom malih oglasov  v Delu začenjala zgodbo o slovenskem oglaševanju, je Zlatko Jančič dosegel največ. V treh desetletjih je v glavah svojih študentov potrpežljivo gradil zavedanja, da reklama ni marketing, da zafrkancija ni kreativnost in da menjava ni kšeft ampak družbeni odnos in gospodarski proces.

Generacije njegovih diplomantov, magistrov in doktorjev natanko vedo, kakšna je resnična funkcija trženja in tržnega komuniciranja, kakšna je njihova vloga in odgovornost in tudi, kako se te čudovito zahtevne in privlačne naloge lotiti.

Odšel je profesor, ki je larpurlartistično meglo razpihal in postavil znanstveno zgradbo stroke, ki ni za hece. Odšel je morda zadnji učitelj stare šole, ki je vedel, da moraš tistega, ki bi ga rad v nekaj prepričal, najprej poznati, nato razumeti in čisto na koncu ali pa na začetku imeti tudi rad.