•1979 • 

Naklada Teleksa le izjemoma preseže 60.000 izvodov. Vsaj trije komercialni tedniki v Sloveniji imajo višjo naklado. S čim se torej postavljamo?

Slovencev z več kot enajst razredi šole je le nekaj čez 145.000. V navadi je, da se poročajo med seboj in da v družini ne kupujejo po dveh izvodov istega časopisa. Če bi v prav vsaki takšni družini kupili Teleks (pokrivanje, ki ga niti približno nima prav nobena revija na svetu), ne bi bilo k sedanji nakladi potrebno dotisniti prav dosti več izvodov.

Revije, doma in v svetu, ki se obračajo na tovrstno publiko, imajo v primerjavi s časopisi za najširše bralne kroge vedno precej nižje naklade, pa zato vendar nihče ne smatra, da se slabo prodajajo, da nimajo velikega vpliva, ali celo, da so majhni.

Na tisoč prebivalcev razvite in kulturne Francije prodajo 15 izvodov bleščečega in uglednega Paris Matcha. Na tisoč prebivalcev »zaplankane« Slovenije pa 36 izvodov Teleksa.

Po raziskavi SJM ’78 sodeč bere Teleks 66,3% vseh Slovencev z višjo ali visoko izobrazbo, 53,8% vseh Slovencev s srednjo izobrazbo in 47,6% vseh Slovencev z visoko kvalifikacijo.

S pokrivanjem takšne izobrazbene strukture se pri nas postavljamo. Če je njena kupna moč in potrošniški vpliv zanimiv tudi za vas, pa boste presodili vi.

Morda zato, ker je drugačen – kot je bil, kot so drugi, kot ga morda poznate.

INFORMATIVNI TEDNIK – selekcioniran in komentiran izbor informacij o najpomembnejših kulturnih, športnih, zabavnih in turističnih prireditvah tedna doma in čez mejo.

TO BI MORALI VIDETI, SLIŠATI, PREBRATI – osebni nasveti Dimitrija Rupla, Andreja Inkreta in Tomaža Brejca (kratki, jasni in brez dlake na jeziku) o pozornosti, ki so jo vredni aktualni kulturni dogodki

SODOBNIKI – kdo se skriva za imeni, ki jih pogosto srečujemo v  javnosti, pa nas je malce kar sram, ker ne vemo kam z njimi?

TELEKSOV INTERVJU – Bernardo Bertolucci, Jagoda Buić, Petar Skansi, Marco Panella, Melina Mercouri, Vladimir Dedijer, Vitomil Zupan …

OPRAVILA IN NALOGE – kaj dela predsednik RK SZDL Mitja Ribičič, kaj dela sekretar CK ZKS Franc Šetinc, kaj dela republiški sekretar za delo Andrej Grahor, kaj dela izvršni sekretar CK ZKS za znanost in kulturo Franc Šali …

KAKO SE ZABAVAJO, KAKO SE UMIVAJO, KAKO SE … SLOVENCI!

POSEBEJ ZA TELEKS – Mojca Drčar-Murko Bonn, Božo Mašanovič Bruselj, Alja Košak London, Vilko Novak Pariz, Janko Tedeško Rim, Vlado Jarc Moskva, Dragiša Boškovič New York, Tit Doberšek Nairobi.

SVOBODNA KATEDRA – Socialistična morala, kaj je to; Malomeščani to so drugi; Podobo svojo na ogled postavi; Lepe sanje – moje stanovanje; televizija naša vsakdanja ….

TA TEDEN NA NASLOVNIH STRANEH – Paris Match, Spiegel, Stern, Playboy, Lui, Ogonjok, Nin, Europeo, Grazia, Express, Time ….

TELEKSOVA TURISTIČNA BORZA – kam, kdaj, kako, s kom in po čem na dopust, potovanje, izlet ….

DOBRO JE VEDETI – nekaj o televizorjih, nekaj o fotoaparatih, nekaj  o smučeh, nekaj o kasetofonih, nekaj o mikrovalovnih oddajnikih, nekaj o ….

TELEKSOVO OMIZJE – v Mariboru jezno o Ljubljani; Ljubezen, seks ali kontakti od pasu navzdol? Marsikaj je (v športu) hudo narobe ….

ZAKAJ TELEKS TUDI DOBRO PRODAJA? (tisto, kar oglašujejo v njem)

Časopisi, v nasprotju z elektronskimi mediji niso samo prenašalec propagandnega sporočila. Oglas, natisnjen v reviji, nikoli ni sam zase, nikoli ni v praznem prostoru ali indiferentnem okolju. Bralec se z njim sreča v berilu, do katerega ima odnos – vsekakor pozitiven, če je zanj pripravljen odšteti vsak teden 15 din. Pomembneje je to, da v svoji reviji bralec določene informacije išče in pričakuje. Gre seveda za tiste informacije, ki sodijo v interesno področje, katerega revija redno pokriva in zaradi česar jo mnogi bralci tudi iščejo. Razumljivo je, da bo tudi oglas, ki je plasiran v takšnem okolju (če vanj seveda sodi), deležen povsem drugačne pozornosti kot sicer. Nemci, ki si besede kar sproti izmišljajo, pravijo temu »VORAKZEPTATNT«.

Interesnih področij, na katerih so ustrezni oglasi deležni takšnega »vnaprejšnjega sprejema«, je v Teleksu precej. Seveda pa ta »vnaprejšnji sprejem« zagotavlja oglasom le interes in pozornost bralcev. Prodajati morajo še vedno sami.

Časopis je rezultanta cele vrste dejavnikov, ki vplivajo na njegovo nastajanje in izoblikovanje, programska zasnova, usmerjena vsebinska izhodišča, objektivna in subjektivna, celo naključne. Nikoli ni takšen kakršnega bi radi, temveč takšen, kakršnega zmoremo in znamo.

Zato je morda ocena teh dejavnikov, ki pogojujejo njegovo podobo, pomembnejša od ocene časopisa samega. Časopis, ki naj bi bil uspešen komercialni projekt in družbeno angažiran politični tednik hkrati, popularen in tehten, atraktiven, privlačen in zanimiv, pa obenem vendarle trezen in preudaren, mora nastajati v permanentni dilemi, v neprestanem tehtanju in odločanju med potmi, ki se nam ponujajo oziroma jih znamo predvideti.

Uspešnost in natančnost v tem dnevnem pretehtavanju in odločanju je pravzaprav uredniška politika.

Problem je v tem, da skrajne variante po preizkušenih varnih poteh na eni in drugi strani ne vodijo k uspehu, pravilne so vedno nekje v sredini in ločnica je često hudo nejasna. Čim bliže tej ločnici, na pravi strani seveda, so uredniške odločitve, toliko uspešnejša je uredniška politika. Seveda je lepše delati kvaliteten časopis na visokem nivoju kot nakladno revijo za sto tisoče bralcev, in prav gotovo je lažje delati dober časopis o politiki kot pa popularen in hkrati dejansko uspešen politično angažiran časopis.

Pri dnevnih uredniških odločitvah seveda prihaja do napak, tega se zavedamo tudi sami in v okviru svojih sposobnosti in zmožnosti jih tudi skušamo odpraviti – vsaj, kadar so rezultati takšne ali drugačne napačne presoje, napake, spodrsljaji itd.

Pomembnejše so tiste napake, ki morda nastajajo zaradi napačnih ali premalo pretehtanih uredniških izhodišč, to je tistih miselnih stalnic, ki pravzaprav usmerjajo razmišljanje pri odločanju. Ta izhodišča, stališča, prepričanja, pogledi – smo v pričujočem poročilu skušali kar najbolj natančno evidentirati in predstaviti kritični presoji. Potrditev, razjasnitev ali zavrnitev izhodiščnih problemov in usmeritev, bi bila za nadaljnjo uredniško politiko prav gotovo najbolj dragocena.

Ponavljanje zapisanega (in prebranega) bržkone ne bi imelo smisla, opozoril bi le na nekaj stvari, ki bi jih pri obravnavanju uresničevanja Teleksove uredniške politike, veljalo imeti še posebej pred očmi:

• za koga pišemo časopis (slovensko časopisno tržišče ND – NR);
• bralec nas apriori ne potrebuje – pritegniti ga moramo s posebnostjo, vrednostjo, atraktivnostjo, kvaliteto, zanimivostjo, predvsem pa z dogodki. Če tega v zadostni meri ne uspemo (če izgubimo samo 5.000 bralcev), časopis ne more več obstajati – časopis, ki ga ni (pa tudi, če je z majhno naklado), ne opravlja pomembne politične vloge;
• sposobnosti in pogoji;
• časopisa ne ustvarjajo samo novinarji;
• čeprav seveda pričakujemo predvsem kritično oceno, čeprav se zavedamo spodrsljajev in čeprav nam bodo tudi povsem konkretne usmeritve in napotki v veliko pomoč, pa bi nam vendarle vsaj toliko pomagalo tudi to, če bi slišali, pri katerih odločitvah, ukrepih in primerih lahko ocenjujemo, da je naša uredniška politika vendarle na pravi poti.