• 1979 •

V uredništvu se ne branimo odgovornosti za napake, do katerih prihaja, pa je vendarle potrebno zapisati, da nam k njim večkrat pripomorejo tudi tisti, ki so kasneje najbolj kritični. Časopis pač ni last novinarjev in tudi ustvarjajo ga ne sami. Časopis je javno občilo, preko katerega se, ne vedno povsem organizirano, pretakajo informacije, stališča, kritike, pluralistični samoupravni socialistični interesi. Naloga uredništva je, še posebej kadar gre za ankete, polemike ali tribune, da poskrbi za enakopravno zastopanost vseh mnenj in interesov. Da je nekatera mnenja laže dobiti kot druga in da se nekateri interesi raje manifestirajo kot drugi, je lahko razumljivo, težje pa je razumeti, da je običajno najtežje dobiti mnenja, tolmačenja in odgovore tovarišev v tistih institucijah, ki s za posamezne pojave, programe in stanja odgovorne. Kadar se po javno objavljenih kritičnih pomislekih bralcev (n.pr. v Teleksovi Svobodni katedri) tisti, na katere te kritike letijo, izmikajo odgovorom ali jih celo odklanjajo, samo soustvarjajo stanje, ki ga kasneje kritizirajo – »uredništvo omogoča enostransko polemiko«, polemični zapisi brez odgovorov pa prav zato pridobe na prepričljivosti in teži.

Odgovornost uredništva, da organizira demokratično, vsestransko in konstruktivno diskusijo, je seveda neizpodbitna. Odgovornost komunistov, ki v posameznih resorjih in institucijah vodijo javne projekte, pa bi morala biti, da stališča, za katera se zavzemajo, tudi branijo in da na javne kritične pripombe tudi javno odgovarjajo. Toliko bolj kadar so te pripombe neprijetne in ostre!

S pomisleki, nezaupanji in različnimi interesi se ne moremo bojevati tako, da jih zanikamo ali onemogočamo, temveč le tako, da jih argumentiramo in demokratično prepričamo.

In slednjič, vsaka kritična pripomba še ne pomeni nujno napake. Tudi pri časopisu ne. Jasno je, da vsak kritični zapis nekoga prizadene. Toliko bolj, kadar je upravičen ali kadar je nanj težko odgovoriti. Zato se časopis, ki se ne izogiba kritičnim in odgovornim pogledom, tudi sam reakciji, kritiki in odgovornosti ne more izogniti.

Čeprav je razvedrilni tisk vsekakor simpatičnejša oznaka od zabavnega, pa nas vendar tudi ta poriva v vlogo, nad katero vsi nismo navdušeni. Če se že polariziramo, potem se mi zdi, da je od ponujene polarizacije informativno-politični in razvedrilni tisk, vsebinsko ustreznejša delitev na tisk, ki se distribuira in tisk, ki se prodaja.

Tisk, ki se distribuira, sem štejem ves tisti tisk, ki se prodaja vezano na članarino ali pripadnost določeni družbeno politični organizaciji ali društvu (Komunist, DE, NO, TV 15 …) se, rešen vseh svojih eksistenčnih skrbi in odvisnosti od razpoloženja bralcev, lahko povsem posveča svoji vsebinski in politični naravnanosti. Ugibanja o resnični branosti tega tiska so seveda lahko špekulativna. Upam pa si trditi, da je to prav gotovo politično najmanj problematičen tisk na Slovenskem.

Med tiskom, ki se distribuira in tiskom, ki se prodaja, obstaja nekakšna vmesna kategorija tiska s protekcijo. Sem sodi predvsem dnevni tisk, ki je družbeno subvencioniran, pa hkrati tudi edina izbira bralcu, ki bi bil rad informiran in tudi vse tiste nakladne edicije, ki jih pri življenju ohranja družbena dotacija. Tudi ta tisk je rešen svoje eksistenčne dileme in se zato svoji vsebinsko politični naravnanosti lahko posveča, ne da bi s tem ogrožal svoj obstoj. Vendar pa mu družba jamči le obstoj, če hoče poskrbeti tudi za svoje blagostanje, si mora prizadevati tudi za večje število bralcev, za čim boljši sprejem pri njih. Naklade ima večje, pa tudi sicer si upam trditi, da ga prebere več ljudi. Ta tisk praviloma ni politično problematičen, se pa tu in tam pojavljajo odkloni, spodrsljaji in napake.

Tretja kategorija je tisk, ki se prodaja. Od tega, koliko bralcev bo vsak teden stopilo do kioska, seglo v žep in za novo številko odštelo 8, 10, 15 ali celo 30 dinarjev, je odvisen njegov obstoj. Bolj ko bo ujel interes bralcev, bolj ko jim bo všeč, več ga bodo brali in kupovali in bolje mu bo šlo. Ta tisk ima najvišje naklade in največ bralcev. Politično je najbolj problematičen.
Vendar je tudi znotraj te kategorije polarizacija.

V veliki večini sodobnih družb, pa tudi v naši, je največ tistih njenih pripadnikov, ki imajo malo šolske izobrazbe, manj je tistih s srednjo in najmanj tistih z največ izobrazbe. Podobno je z distribucijo interesa in zahtevnosti – največ je tistih z relativno majhno zahtevnostjo in najmanj tistih z visoko zahtevnostjo.

To je normalna distribucija v vsaki družbi. Proti njej se lahko borimo, jo skušamo preseči, ne moremo je pa zanikati. Posledica je jasna: največ življenjskega prostora imajo časopisi, ki se obračajo na najširši bralski krog z relativno nižjim nivojem zahtevnosti, manjšega imajo tisti, ki bi bili radi všeč ožjemu krogu bralcev z višjim nivojem zahtevnosti in najmanjšega tisti, ki jih zanima le najvišji nivo zahtevnosti. Naklade ustreznih časopisov po svetu, v Jugoslaviji in pri nas v Sloveniji dokazujejo, da je temu tako. To je normalno in v številčno velikih narodih tudi neproblematično. Spiegel ima tako pri 50 milijonih Z. Nemcev svojih 800 tisoč, Stern 1.800 tisoč, nekateri drugi časniki pa celo več milijonov naklade. Pri dvajsetkrat manjšem narodu se ta računica žal več ne izteče.

Izkupijo jo seveda tisti, ki se z ambicijami po zahtevnejšem, kompleksnejšem in kvalitetnejšem branju obračajo k ustreznemu, sicer vsak dan številčnejšemu pa vendarle še premalo številnemu bralstvu. Žal je tako, da za kvaliteten časopis stanejo uredniški stroški prav toliko, če ga tiskamo v 50.000, 100.000 ali milijonski nakladi. Rezultat je ta, da časopisi, ki se pri nas obračajo na najširši krog z relativno nezahtevnim pisanjem, prinašajo deset milijonske dobičke, časopisi, ki bi radi ugajali zahtevnejšemu bralcu, pa se otepajo z izgubo.

Lahko bi celo rekli, da takih časopisov pravzaprav nimamo, da smo se jih odrekli. Čeprav Teleks na primer tovrstnih ambicij ne skriva in čeprav ima zanje tudi politično podporo, pa je vendarle jasno, da to še zdaleč ni Express, pa tudi NIN ne in da v teh razmerah časopis tega nivoja tudi nikoli ne bo dosegel.

S polarizacijo na tisk, ki nas stane in na tisk, ki nam prinaša denar, smo na tistega vmes pač pozabili. Premalo nas je Slovencev, da bi pokupili rentabilno število izvodov zahtevnejšega časnika. Zato ta lahko, vsem priporočilom, ambicijam in spodbudam navkljub, obstaja le z bolj ali manj odkritim in bolj ali manj posrečenim koketiranjem s popularnostjo, atraktivnostjo in z dosti širšo zabavnostjo kot pa bi sicer v časopis takšne opredelitve sodile.

Idejna usmerjenost in uresničevanje uredniške zasnove revije »Teleks«

Razprava v komisiji P CK ZKS za agitacijo in propagando o uredniški zasnovi revije Teleks je nakazala širše probleme v revijalnem tisku in časnikarstvu na sploh, kar naj spodbudi komuniste in druge delavce v Teleksu za vsebinsko izpopolnjevanje uredniškega koncepta, v katerem naj dosledno prevlada socialistični samoupravni idejni tok.

Komunisti in druge subjektivne sile se morajo v redakcijah zavzemati za tako pisanje, ki bo razreševalo idejnopolitične dileme, s katerimi se komunisti pri snovanju in uresničevanju koncepta srečujejo. Teleks mora zato imeti tako naravnan koncept, da bo pritegnil čim več angažiranih bralcev, ne glede na izobrazbeno strukturo in pripadnost. V tem, s kakšnem odnosom, resnostjo in odgovornostjo se bo loteval posameznih vprašanj, bo tudi njegova moč. Boj za kvaliteto Teleksa je ob razčiščevanju idejnopolitičnih vprašanj ena izmed nalog tudi zato, ker ima pomembno vlogo pri oblikovanju in ustvarjanju javnega mnenja. Bolj kot doslej naj bo torej odprt, polemičen na vseh področjih in pri pomembnih vprašanjih. V tej odprtosti naj imajo še več možnosti izražanja kot doslej vsi avtorji, ki želijo kreativno sodelovati pri uresničevanju koncepta Teleksa.

Ob vseh subjektivnih silah se mora odražati tudi funkcija uredništva, ki mora skrbeti za dobro notranjo povezavo in ki naj usmerja dejavnost tako, da bo omogočala strokovno in idejno rast posameznih novinarjev. Ob tem pa mora uredništvo prevzemati tudi odgovornost, da se za problem, ki ga načne, iščejo tudi ustrezne rešitve. Zato mora biti jasna osnovna izhodiščna ideja, ki se ne razhaja z osnovnim uredniškim konceptom, ki se je oblikoval po samoupravni poti ob upoštevanju samoupravnega interesnega pluralizma.

Ob upoštevanju družbenega interesa in dobrih prispevkih se Teleksu ne bo treba posebej boriti za naklado; kvaliteta bo tista, ki bo revijo približala bralcu. V tem smislu naj tudi nagrajevanje novinarjev izhaja iz kvalitete in znanja.